Zadnjih deset dni sem potovala po notranjosti te prečudovite dežele in se načudila, kako se lahko ena država tako razlikuje glede na regije, ljudi, mesta. Pripovedovali so mi, da je notranjost zelo drugačna od obale, kar je sicer logično, ampak nisem si mislila, da je razlika lahko tako velika. Ljudje se ne razlikujejo samo v narečjih in melodiji govora, ampak tudi po videzu. Da o naravi sploh ne govorim. Ko sem se vozila iz Medellina, drugega največjega mesta in po mnenju večine najlepšega mesta do kavnega območja, regije kjer pridelujejo kavo, se mi je zdelo, da je trava na otip podobna žametu. Pa slapovi ob cesti… Kje še lahko dandanes vidiš to, ko pa naravo vedno bolj in bolj zamenjujejo avtoceste, shopping centri in mogočne zgradbe, ki štrlijo v nebo.
Kar se tiče pa ljudi in njihovega temperament moram priznat, da meni čisto bolj odgovarjajo ti iz obale. Bolj mi je všeč toplota, ki jo imajo v sebi in ki jo delijo z drugimi. Bolj mi je všeč stiskanje med plesom, napol izgovorjene besede in en kup nerazumljivih. Čeprav niso nič manj dobrosrčni tudi oni iz notranjosti.
Kar pa se tiče mest pa je tako: Medellin je znan po tem, da je vsako leto v mesecu decembru lepše okrašen. Ob reki, ki teče skozi mesto se vije gruča ljudi, ki se čudi novoletnim lučkam, ki ovijajo raznorazne figure. Nad reko pa imajo 'inštalirne' majhne fontanice. Drugače pa je samo mesto zelo podobno evropskim prestolnicam. Je edino v Kolumbiji, ki se baha z metrojem in z dvema linijama metro-kabla, kar je gondola po naše. Je rojstno mesto znanega umetnika Boter-ja in pevca Juanesa.
Po štirih dneh raziskovanja Medellina sem se podala na pot do regije, kjer pridelujejo kavo. Brez kakršnega koli plana, kaj šele rezervacije hostla sem se zgodaj zjutraj odpravila na avtobusno postajo in se odpeljala s prvim avtobusom, ki je šel v to smer. Po sedmih urah sem prispela v Armenijo (ne to na Bližnjem vzhodu), ki je oddaljena dobrih 30min od parka kave, ki je bil moj cilj. Na postaji so mi pomagali pri iskanju prenočišča. Za eno noč sem se nastanila na 'kmetiji' sredi plantaž banan in kave. Moj prvi vtis: fantastično!! Zeleno naprej, nazaj, levo in desno, kot da sem na drugem planetu. Še krave so drugačne od naših. Za 10 eurov sem si privoščila lastno sobico s televizorjem in obilnim zajtrkom. Večerjo pa mi je častila družina iz Kanade. Naslednji dan sem se odpavila v park Kave, ki je hkrati tudi zabaviščni park. Že na prvi aktivnosti sem spoznala simpatično kolumbijsko družino, očeta z dvema hčerkama, ki so mi delali družbo vse do konca. Zraven tega so mi plačali še kosilo. Pa naj še kdo reče, da ti ljudje niso eno samo veliko srce!!
In že je bil večer, ko sem pot nadaljevala proti Bogoti. Po 8 urah vožnje sem prispela v zgodnjih jutranjih urah v hostel v samem osrčju zgodovinskega jedra mesta. Prvi dan sem preživela v pričakovanju mojih punc, ki so šle na drugo pot kot jaz. Božično večerjo sem preživela v zelo internacionalnem okolju. Nemec nam je spekel čilsko specialiteto. Na Božični dan smo se pisana druščina, me iz 'Barranquille', Belgijec in Kanadčan iz hostla ter dva angleža, ki sem ju spoznala v hostlu v Medellinu, odpravili na Montserrate, cerkev, ki se dviga nad Bogoto. Tretji dan in tudi zadnji pa smo šli nova pisana druščina v bližnjo vasico, kjer se nahaja prvo čudo Kolumbije, podzemna katedrala iz soli. Zanimivost Bogote je ta, da leži na 2600m nadmorske višine, kar zelo vpliva na klimo, kljub temu da se Kolumbija nahaja v tropskem pasu. Bilo je namreč zelo mrzlo, no zelo ne, ampak če prideš iz 37 stopinj na 15 te malo zazebe. Predstavljajte si Ljubljano na vrhu Triglava.
V nedeljo pa nazaj do Barranquille, še zadnje slovo in v ponedeljek na doooolgo potovanje nazaj domov. Šla sem v ponedeljek domov pa prišla šele v sredo zjutraj. Vse to zaradi čakanja na letališčih.
Pa še ena zanimivost oz dve o tem kako zelo profesionalni so Kolumbijci pa najsi bodi policist ali gospod, ki potrjuje vizo na letališču. Od enega sem dobila email, češ da naj mu pišem, od policaja, ki je 'prežaklal' moj kovček, ker je bil sumljiv zaradi ene kile moke, ki sem jo švercala, pa skoraj lubčka na lice in en kup komplimentov. Sploh ni pogledal v vrečko, če je res moka. Očitno sem bila dovolj prepričljiva hahaha. Če bi vedela, kako stvari stojijo in da lahko očaraš kolumbijskega policista z enim samim nasmeškom, bi si lahko naredila zaslužek, če sem že šla v Kolumbijo hahahhaha
In še samo zadnja misel: imajo prav tisti, ki so naredili slogan, da je edina nevarnost v Kolumbiji ta, da nočeš domov…to se je skoraj zgodilo meni! Enostavno čudovita dežela s še bolj čudovitimi ljudmi. In Karibsko morje me je prepričalo, da se še srečava v prihodnosti. Do takrat pa varčevat…
