Končana so popotovanja hrabre Lucije in Manuele

V sredo, ko smo prispele smo si ogledale Marseille. Z Lucijo sva se odločili da Barbi, v času njenega obiska, pokaževa vsa najina najljubša mesteca na obali: Hyeres in Sanary sur mer in seveda Toulon Imele smo se odlicno. Čeprav sva se morali v četrtek že izselit iz najine sobice, smo zadnje dni našega erasmusa bivale v zelo lepem študentskem apartmaju, prav tako v campusu pri našemu prijatelju Gani.
Vsak dan je bil poslovilen dan…V četrtek zadnja salsa, v petek zadnja čaga v študentu, v soboto so nama Kolumbijci naredili degustacijo njihove hrane (koruzne palačinke), Bradson naju je povabil na vodno pipo, v nedeljo Ricky na kosilo, ribo in hobotnico, ki ji je sam ujel, Vietnamka Minh na pečene banane in karaoke…Bilo je zelo lepo, nepozabno in zelo žalostno. Predvsem dejstvo, da zapuščam mesto in ljudi, ki so postali moji prijatelji… Nič več skupnega življenja z mojo Luc, najinih kavic, smejanja, klepetanja, potovanj…Nič več sončka, ki me zjutraj zbudi, sprehoda po zelenem campusu, vsakodnevnih obiskov in druženj v moji sobici…Nič več plesanja salse, animiranja vseh najinih prijateljev, organiziranja izletov… Ti štirje meseci so bili res nepozabni in nekaj boljšega kar se mi je zgodilo do zdaj. Sploh pa odločitev za Erazmus izmenjavo priporočam vsem in izkoristite kar se vam ponuja, ker to ostane za vedno del vas. Spoznaš tako slabe kot dobre stvari in ljudi. Vse to te pa samo utrdi in naredi močnejšega in boljšega. Naučiš se živeti v mešanici kultur, karakterjev, običajev... Postaneš strpnejši in tolerantnejši. Ugotoviš pa, da jih ni čez ljudi, ki te ves ta čas čakajo doma in se veselijo tvoje vrnitve; prijatelji in družina. Hvala vam vsem, ki ste skrbeli, da vas nisem pozabila :) in ste me pridno obveščali ves ta čas. Vse kar lahko še rečem je to, da je bila to za mene nepozabna in najboljša šola za nadaljnje življenje…

Hvala še enkrat in rada vas imam...
Kmalu me čaka nova preizkušnja... do takrat pa uživanje in druženje z vsemi vami!!

m.

Lizbona, Sintra

Zadnja dva dneva najinega junaškega popotovanja po Portugalski sva izkoristili za ogled Lizbone in bližnje vasice Sintra.
Prvi dan sva porabili za ogled pravljične vasice Sintra, ki je s svojimi številnimi gradovi, dvorci in vrtovi kot iztrgan list iz pravljice. Streljaj vstran od Lizbone in mestne vročine je že v davnih časih bila idealen kraj, kjer so počitnice preživljale plemiške družine. V 19. stoletju je bila center evropske romantične arhitekture, danes pa je del Unescove svetovne dediščine.
V centru vasice stoji Palacio Nacional, kraljeva rezidenca, nad njo pa se razprostira širen Parque Natural, v katerem so ostanki gradu Castelo de Mouros, nad njim Parque de Pena poln jezer, eksotičnih rastlin in dreves. V parku pa mogočna magična palača Palacio Naional de Pena, ki s svojo pisano fasado spominja na gradove iz pravljic. Preden sva 'prilezli' na vrh, s pomočjo prijaznih Brazilcev, ki so se naju usmilili in nama ponudili prevoz, ko so videli da sva se dejansko podali na tri km pot v hrib in obiskali vse te gradove in parke, sva se proti večeru odpravili v Lizbono. Prespali sva v zelo simpatičnem hostlu Poet, v samem centru mesta in se drugi dan podali odkrivat Lizbono.
Lizbona, glavno mesto Portugalske, leži na sedmih gričih in ob reki Tejo, ki se izliva v Atlantski ocean. Na griču Sao Jorge dominira mestu grad, s koder se razprostira čudovit pogled na mesto. Ob bregu reke je največji mestni trg Praca do Comercio. Lizbona je razdeljena na več mestnih četrti. Ena iz med njih je najstarejša Alfama, po kateri sva se peljali s tradicionalnim lizbonskim tramvajem št. 28. To je predvsem Arabsko obarvano območje z ozkimi, natrpanimi uličicami. Za zabave željne tako mlade kot stare je zanimiv Bairro Alto, zgodovinsko zanimiv pa je Belem, oddaljen 6km iz samega centra. To je kraj odkoder je 8.6.1497 izplul velik raziskovalec Vasco da Gama na dvoletno potovanje, kjer je odkril morsko pot do Indije, ki je pripomogla k bogatenju Portugalske. Ko se je Vasco da Gama vrnil je dal Dom Manuel I zgraditi samostan Mosteiro dos Jeronimos, v katerem so shranjeni njegovi posmrtni ostanki. Samostan je danes del Unescove svetovne dediščine, tako kot tudi Torre de belem, ki simbolizira Obdobje odkritij. Stolp, ki leži ob bregu reke, je v 16. stoletju služil kot obramba pred vhodom v lizbonsko pristanišče. Oba spomenika sta zgrajena v tipičnem manuelinskem slogu, poimenovanem po kralju Manuelu I., ki je vladal Portugalski v 16. stoletju.
Ob 500. letnici smrti Henrija Pomorščaka so postavili ogromen spomenik, blizu Torre de Belem, kjer so uprizorjeni slavni in pomembni možje Portugalske.

V poznih urah v torek zvečer sva se vrnili v Coimbro, kjer naju je čakala francoska večerja (Barbi je imela za cimra francoski par) in pot v Francijo.