Home/Doma

Po 16 urah vožnje in po dobrih 20 urah čakanja na letališčih pišem še zadnji blog na temo Kolumbija.

Zadnjih deset dni sem potovala po notranjosti te prečudovite dežele in se načudila, kako se lahko ena država tako razlikuje glede na regije, ljudi, mesta. Pripovedovali so mi, da je notranjost zelo drugačna od obale, kar je sicer logično, ampak nisem si mislila, da je razlika lahko tako velika. Ljudje se ne razlikujejo samo v narečjih in melodiji govora, ampak tudi po videzu. Da o naravi sploh ne govorim. Ko sem se vozila iz Medellina, drugega največjega mesta in po mnenju večine najlepšega mesta do kavnega območja, regije kjer pridelujejo kavo, se mi je zdelo, da je trava na otip podobna žametu. Pa slapovi ob cesti… Kje še lahko dandanes vidiš to, ko pa naravo vedno bolj in bolj zamenjujejo avtoceste, shopping centri in mogočne zgradbe, ki štrlijo v nebo.

Kar se tiče pa ljudi in njihovega temperament moram priznat, da meni čisto bolj odgovarjajo ti iz obale. Bolj mi je všeč toplota, ki jo imajo v sebi in ki jo delijo z drugimi. Bolj mi je všeč stiskanje med plesom, napol izgovorjene besede in en kup nerazumljivih. Čeprav niso nič manj dobrosrčni tudi oni iz notranjosti.

Kar pa se tiče mest pa je tako: Medellin je znan po tem, da je vsako leto v mesecu decembru lepše okrašen. Ob reki, ki teče skozi mesto se vije gruča ljudi, ki se čudi novoletnim lučkam, ki ovijajo raznorazne figure. Nad reko pa imajo 'inštalirne' majhne fontanice. Drugače pa je samo mesto zelo podobno evropskim prestolnicam. Je edino v Kolumbiji, ki se baha z metrojem in z dvema linijama metro-kabla, kar je gondola po naše. Je rojstno mesto znanega umetnika Boter-ja in pevca Juanesa.



Po štirih dneh raziskovanja Medellina sem se podala na pot do regije, kjer pridelujejo kavo. Brez kakršnega koli plana, kaj šele rezervacije hostla sem se zgodaj zjutraj odpravila na avtobusno postajo in se odpeljala s prvim avtobusom, ki je šel v to smer. Po sedmih urah sem prispela v Armenijo (ne to na Bližnjem vzhodu), ki je oddaljena dobrih 30min od parka kave, ki je bil moj cilj. Na postaji so mi pomagali pri iskanju prenočišča. Za eno noč sem se nastanila na 'kmetiji' sredi plantaž banan in kave. Moj prvi vtis: fantastično!! Zeleno naprej, nazaj, levo in desno, kot da sem na drugem planetu. Še krave so drugačne od naših. Za 10 eurov sem si privoščila lastno sobico s televizorjem in obilnim zajtrkom. Večerjo pa mi je častila družina iz Kanade. Naslednji dan sem se odpavila v park Kave, ki je hkrati tudi zabaviščni park. Že na prvi aktivnosti sem spoznala simpatično kolumbijsko družino, očeta z dvema hčerkama, ki so mi delali družbo vse do konca. Zraven tega so mi plačali še kosilo. Pa naj še kdo reče, da ti ljudje niso eno samo veliko srce!!

In že je bil večer, ko sem pot nadaljevala proti Bogoti. Po 8 urah vožnje sem prispela v zgodnjih jutranjih urah v hostel v samem osrčju zgodovinskega jedra mesta. Prvi dan sem preživela v pričakovanju mojih punc, ki so šle na drugo pot kot jaz. Božično večerjo sem preživela v zelo internacionalnem okolju. Nemec nam je spekel čilsko specialiteto. Na Božični dan smo se pisana druščina, me iz 'Barranquille', Belgijec in Kanadčan iz hostla ter dva angleža, ki sem ju spoznala v hostlu v Medellinu, odpravili na Montserrate, cerkev, ki se dviga nad Bogoto. Tretji dan in tudi zadnji pa smo šli nova pisana druščina v bližnjo vasico, kjer se nahaja prvo čudo Kolumbije, podzemna katedrala iz soli. Zanimivost Bogote je ta, da leži na 2600m nadmorske višine, kar zelo vpliva na klimo, kljub temu da se Kolumbija nahaja v tropskem pasu. Bilo je namreč zelo mrzlo, no zelo ne, ampak če prideš iz 37 stopinj na 15 te malo zazebe. Predstavljajte si Ljubljano na vrhu Triglava.

V nedeljo pa nazaj do Barranquille, še zadnje slovo in v ponedeljek na doooolgo potovanje nazaj domov. Šla sem v ponedeljek domov pa prišla šele v sredo zjutraj. Vse to zaradi čakanja na letališčih.

Pa še ena zanimivost oz dve o tem kako zelo profesionalni so Kolumbijci pa najsi bodi policist ali gospod, ki potrjuje vizo na letališču. Od enega sem dobila email, češ da naj mu pišem, od policaja, ki je 'prežaklal' moj kovček, ker je bil sumljiv zaradi ene kile moke, ki sem jo švercala, pa skoraj lubčka na lice in en kup komplimentov. Sploh ni pogledal v vrečko, če je res moka. Očitno sem bila dovolj prepričljiva hahaha. Če bi vedela, kako stvari stojijo in da lahko očaraš kolumbijskega policista z enim samim nasmeškom, bi si lahko naredila zaslužek, če sem že šla v Kolumbijo hahahhaha

In še samo zadnja misel: imajo prav tisti, ki so naredili slogan, da je edina nevarnost v Kolumbiji ta, da nočeš domov…to se je skoraj zgodilo meni! Enostavno čudovita dežela s še bolj čudovitimi ljudmi. In Karibsko morje me je prepričalo, da se še srečava v prihodnosti. Do takrat pa varčevat…

On the way

Tak pa mi je ostalo se dobrih 10 dni do mojega odhoda. Odlocila sem se, da bom te zadnje dni izkoristila za odkrivanje notranjosti Kolumbije, ki je, kot pravijo kolumbijci sami, drugacna od obale. Moja pot me nese v Medellin, drugo največje mesto, ki je hkrati najlepse okraseno mesto v predbozicno novoletnem casu, nato do pokrajine Eje Cafetero, naravni park kave, kjer se razprostirajo plantaze kave in na koncu se do glavnega mesta Bogote. Bozicka bom pricakala kar tam.
Trenutno se nahajam v Medellinu po 13ih urah voznje v zmrzovalniku. Tu avtobusni soferji res nimajo obcutka za toploto. Grem stavit, da je bla temepertura na busu manj kot 10 stopinj. Pol pa si predstavljajte, 3 mesece na 40 stopinjah in trinajst ur v zmrzovalniku. Prisezem, da nisem cutila lastnega telesa, ko me je zbudil mraz. No, samo da se vam malo potolazim...
Na pot sem se odpravil sama... cakam da prileti Paula (brazilka) in z njo ostanem tu do ponedeljka. Ona se odpravi v Venezuelo, jaz pa naprej. V Bogoti se dobim pa s Ximeno in Julijo, ki sta ubrali drugo pot potovanja. Iz Bogote letim do Barranquille in nato naravnost v mat'kurjo :).

Zadnje tedne v Barranqulli sem prezivela zelo letece. Vse smo hotele videt, kar se je za vide ostalo in posrkat se zadnje soncne zarke, karibsko morje, sadne sokove, otroski smeh, zvoke vallenata, karibske kulture in hrane.

Sla sem med drugim tudi v Aracataco, rojstni kraj Gabriela Garcia Marquez, obiskat mojega 'botra' Jaimeja. Odkrivali smo koticke 'Maconda' iz Sto let samote in se kopali v reki Aracataca.

Nato je sledil praznik 7. decembra, ko 8. zgodaj zjutraj prizigajo svecke na vhodih svojih his, noc prej pa prezurajo.

Sli smo tudi na koncert Petra Manjarreza, vallenato zvezde.

Gledat kako se reka Magdalena zliva v karibsko morje in se na zadnji prelet skozi karibsko kulturo v tako imenovani Muzej Caribe de Barranqulla.

In ze je prisla predcasna selitev iz stanovanja (to je pri meni ze praksa, da preden grem zares domov, grem se malo po hisah gledat) v penzion za 3dni. In pakiranje in pot pod noge...

Kako bo potekalo moje potovanje pa vam sporocam sproti.

Zelim vam lepe praznike in mislite na mene, ko boste dobro jedli in odpirali darilca iz pod smrekice.

cmok cmok

Samo še en mesec...

Pa ne da odštevam, ampak ob pogledu na koledar padem v realnost, da se kmalu bliža moj odhod - prihod... Pa ne bi zdaj o tem, ker nikoli se ne ve kaj vse me še čaka na tej poti do konca decembra.

Rajši vam napišem kaj se kaj dogaja tu na drugi strani luže, kjer se večina pripravlja na počitnice in dopust. Tukaj se namreč pouk - predavanja zaključijo konec novembra oz. v začetku decembra in začne se sezona dopustovanja in počitnic. Preneha se deževno obdobje in nastopi poletje (pa ne da je kaj manj toplo, ko dežuje). Za Božično-novoletne praznike se kopa v morju in sonči na plaži. Res je zanimivo videti božičke in snežake s sombreroti na plaži, jelenčke Rudolfe in smrekice zraven palm. Nič kaj praznično v primerjavi z Evropi, čeprav nič kaj v zaostanku z vsemimi umetnimi stvarmi, ki pričarajo zimsko idilo v tropih.



Al pa ta:



Pretekli teden in pol je minil napol delovno z otroci, napol učeno na izobraževanjih. Včasih imam občutek, da je našim šefom bolj pomembno izobraževanje nas tutorjev in vsa papirologija, ki jo moramo sproti oddajati (dnevnikov, dnevne učne priprave itd - zaradi tega pomanjkanje časa za aktualiziranje bloga,) kot pa učenje otrok. No, vsaj zabavno je se družit še z ostalimi 'sodelavci'. Na teh izobraževanjih nas učijo o tem kako poučevat otroke, ki imajo drugačne razmere in potrebe kot večina. Tudi same smo že ugotovile bolj ali manj kako ravnati in, da je malica tista, ki ima naječjo moč in ki razoroži nemirne otročke in njihove želodčke.

Trenutno imam skupinico 12-13 otrok, ki dnevno variira. Vsak dan pride en prijatelj več, ko izve, da 'delimo' zvezke in malico. V večini primerov pristanejo v moji skupini, tako da nimam več nobenega ravnotežja. Stari so od 6 do 14 let. Stopnja znanja pa od pisanja do nebranja, računanja in risanja. Učimo in igramo se od 13h pa do 17h. Moja jutra potekajo v pripravah nalog in aktivnosti, večeri pa v relaksiranju, rekreaciji in zabavi :).


Moje 'zvezdice' - Las estrellitas = tako se namreč imenujemo

Kar se tiče prehranjevanja smo preskrbljene s kosilom. Dnevno nam ga namreč dostavljajo, je pa res, da pa ni ravno višek gastronomije. Tipično (vsakodnevno) kosijo je riž, riž in riž z mesom in banano (tako, ki se ocvre v olju in je fuuuuuul dobra al pa tudi čisto navadna, ki jo jaz pojem za sladico ostali pa kot dodatek). Krompir, če se že znajde na krožniku, je v kombinaciji z mesom, seveda pa ne manjka riž. Glede na to, da sem velika ljubiteljica riža in da je to moja št.1 hrana, mi počasi vleče oči in raste iz ušes :). Tu še je fižola (ta rjava) in obvezen naravno stisnjen sok iz sadja, takega kakršnega si ga srce poželi.

No, to so take dnevne novice, ki mogoče znajo bit zanimive sploh za to, ker je drugače kot pri nas.

Drugače pa smo prejšnji podaljšan vikend (tu je skoraj vsak ponedeljek praznik) preživele v Santa Marti, kjer je potekal trainee weekend (organiziran za vse tuje praktikante iz strani AIESECA). Santa Marta je znana kot kraj z najlepšimi plažami v Kolumbiji in baje celo v celotni Ameriki (tu pa nastopijo polemike iz stani Brazilcev, Mehičanov itd...) Definitivno vredne oglede! Mi smo šli v Park Tayrona, ena izmed turističnih točk, ki je v Kolumbiji ne smeš zamuditi. Je namreč naravni rezervoat, kjer živi avtohtono ljudstvo Kogui v vasic imenovani Pueblito. Mi, na mojo veliko žalost, do tja nismo šli, smo pa se sprehodili (tu namreč drugega prevoznega sredstva ni in če želis priti do plaže, moreš pač hodit - od 45 min do 3h ali več) do plaže imenovane Piscina in našega cilja Cabo San Juan de la Guía, plaže, kjer ti zastane dih. Ko sem videla to, sem razumela tiste, ki trdijo da so to najlepše plaže Karibskega morja. Da je kaj lepše, si res ne znam predstavljat...pol je to že kič, ne??
Druga zanimivost tega dela Kolumbije je namreč ta da se v neposredni bližini morja vije edino obmorsko gorovje na svetu, Sierra Nevada. Narava dela čudeže in ta je eden izmed njih. Z enim očesom na zasneženih vrhovih z drugim na palmah in pesku, ki boža kožo...







Če mi bo čas dopuščal, se še vrnem in obiščem Indijance...

Na programu je bilo še več plaže in še in še več zabave. V 3 nočeh sem spala v skupnem seštevku 9 ur.

Ta vikend pa je minil zelo mirno, brez ogledov in pohajkovanj. Sobotno dopoldne je minil v opravljanju hišnih opravil in obiska tržnice v Barranquilli. Če me je navduševala tista Bruseljska, jo ta popolnoma zasenči. Da vam rajši ne povem, kaj vse sva kupili s Karino za 6e. Ananas, marakuja paradižnike, avokado, solato, paradižnik, kumarice, papriko, banane, jabolka, čilije (ne za mene, za mehičanko) in še in še.

Zvečer nam je Paula naredila tapravo Caipirihno (brazilski koktail iz žganja, sladkorja in limoninega soka ter doooooosti ledu).

V nedeljo pa sem imela sestanek z gospodom, ki se ukvarja s Karibsko kulturo, plesi, glasbo in jezikom...vir za mojo diplomsko...Da ne boste mislili, da samo uživam.

In je spet nov teden, kaj vse se bo dogajalo pa izveste v prihodnjih dneh...

Poljubčke in pozdravčke iz še vedno vroče Barranquille!

Cabo de la Vela y Valledupar

Pa sem le dočakala… in začela delat. Za mano je slab teden privajanja se na otročke. Z enkrat imam skupinico 9 otrok, od teh dva fanta in 7 punc, čeprav je vpisanih 16. Stari so od 7 do 10 let. Večina jih že zna pisat in brat, najrajši pa barvajo in se igrajo (tak so mi povedali). Zaenkrat se razumemo super, čeprav me preglasijo in prehitijo v reševanju nalog.
Vseh pet nas dela skupaj v neopremljeni hiši s tremi sobami. Nimamo še stolov, miz, luči in ventilacije (tu je to eden izmed pogojev, ker pri taki vročini ni možno delati), ampak vse to so obljubili do naslednjega tedna. Tako da sedimo na tleh z zvezki na kolenih in se učimo. Kljub pogojem so veseli in nasmejani, polni energije. Niti en se ni pritožil nad tem, vse je bolj zanimalo, kdaj dobijo zvezke in domačo nalogo. Najbolj so pa veseli, ko me lahko popravljajo, če povem kaj narobe. Vem, da bomo dobro sodelovali in se ogromno naučili.

Drugače pa smo se prejšnji vikend s puncami odpravile raziskat Kolumbijsko puščavo.

Aventura se je začela že v Rioachi, kjer je bil prvi postanek po 6 urah vožnje iz Barranquille. Prispele smo v zgodnjih jutranjih urah, se odpravile na plažo in kasneje na tržnici pričakale, da se odprejo trgovine in se opremimo s hrano iz konzerv. Izgubljene sedet na stopnicah nas je videla domačinka, ki nas je povprašala kam se odpravljamo. Zgrožena nad dejstvom, da se odpravljamo v puščavo brez kakršnega koli plana, rezervacije in po vrhu v deževni dobi (ja tudi v puščavi tu pa tam dežuje) nam je ponudila pomoč. Zrihtala nam je prevoz in vse potrebne povezave ter nočitev. Po nadalnjih 4 urah vožnje (iz Rioache do Uribie in iz Uribie do Cabo de la Vela – cilja) smo prispele v raj na zemlji. Že sama vožnja po puščavi me je presenečala, ko sem videla na vsakih par km izza grmičevja domorodce, ki hodijo neznano kam po poteh (ki sploh niso poti) brez oznak in smerokazev. Cabo de la Vela leži v pokrajini La Guajira, ki je znana, da jo poseljujejo indijansko pleme Wayuu. Kar je tipičnega za to pleme je, da se ukvarjajo z ribolovom in živinorejo (ovce), žene pa pletejo 'mochila' (torbe za čez ramo – značilno za Kolumbijo) in razna druga okrasja. Ribiči, ki so nas odpeljali na turistično točko Faro, od koder naj bi se videlo 7 barv morja, so nam razložili, kako stojijo stvari pri njih oz. kaj jim narekuje zakon. Prevladuje poligamija; moški, ko si nagleda žensko, si jo kupi. Plača jo z nakitom in denarjem in ko si nagleda novo, ponovi zadevo. Imajo lahko več žen za katere morajo seveda skrbeti. Ne malokrat se pa zgodi, da vse te žene živijo skupaj pod eno streho in služijo svojemu princu!!! Ženska pa seveda ne sme imeti več kot enega. No, to je taka bolj trač zadeva…drugače pa si ženske barvajo obraze z barvo, da se obvarujejo pred močnim puščavskim soncem.

V tej vasici, ki leži malo da ne na morju, se spi v visečih mrežah, zelo malo umiva, ker skoraj da ni vode in uporablja elektriko samo od 18h do 21h. Živijo predvsem od turizma (višek sezone je december in januar) čeprav so cene so zelo nizke. Me smo plačale za nočitev dobra dva evra, za sveže ribice 3 in pivo 30 centov. Vse to na obali 10 korakov od morja. V raju, neumite in peskaste smo preživele dve noči. Nazaj grede smo se ustavile v mestecu Maicao, ki je znano po črnem trgu. Je dokaj blizu Venezuele, od koder uvažajo poceni 'robo' (Venezuela je baje še cenejša kot Kolumbija) in jo po ugodni ceni tu prodajajo. S tem sem se seznanila na poti nazaj, ko so policisti ustavili avtobus in ga začeli pregledovat. So že imeli razlog, ko so iz okvirja za televizor začeli vlačili viskije, riž, iz prostora za klimo bencin in podobno. Da so pregledali cel avtobus natovorjen s prepovedanimi stvarmi, smo porabili dobro urco. Bogi šofer, ki je bil ob dodaten zaslužek in veseli policaji, ki ga bodo zastonj žingali. Po 12urnem popotovanju smo utrujene in še bolj umazane prispele domov. Aja, pozabila sem še omenit dogodivščino s kozami s katerimi smo si delile sedež dobri dve uri. Me na lušno, one pa na malo manj…

Nekak tak smo zgledale v 'prtljažniku' štirikolesnika po vožnji po puščavi

Ta vikend pa smo preživele v rojstnem kraju Vallenata, zvrsti glasbe, ki navdušuje tako mlade kot stare Kolumbijce, Valledupar. Mesto leži ob reki Guatapuri ob vznožju Sierre Nevade (najvišji Kolumbijski vrh). Celotno mestece živi za glasbo in od glasbe. V samem centru se odvija vsakoletni festival vallenata, ki privablja množice, da se zavrtijo ob zvokih harmonike (mi bi se od sramu pogreznili v zemljo, oni pa to poslušajo in plešejo celo v diskotekah). Svojo zgodbo ima tudi reka, nad katero bdi Sirena. Legenda pravi, da vsako dekle, ki se kopa v tej reki, več ne zapusti mesta in se poroči z vallenatom (prebivalec Valleduparja).
Razlog za kaj smo se odpravile prav tja je bil AIESEC, ki je tam organiziral Globale Village (dogodek, kamor se povabi vse tuje praktikante, da predstavijo svojo državo). 11 držav in stotine radovednih Kolumbijcev, ki jih je zanimalo prav vse, od a do ž. Povabili so nas v radijsko oddajo, na televizijo, pripeljali skupino vallenata… do take mere, da so me celo čez dva dni ljudje v baru prepoznali. Za en vikend sem se počutila kot hollywodska zvezda.
Brazilija, Kostarika, Mehiko, Slo, Argentina in Nemčija

Zdaj pa smo spet nazaj, pripravljene na male gobice, ki čakajo na domačo nalogo.

Naslednji vikend nas čaka Santa Marta s svojimi plažami (pravijo, da najlepšimi v Ameriki) in park Tayrona.

Do naslednjič naj vas greje sonček in misel name!

Relax, take it eeeeeasy...

Po dveh tednih in pol čakanja na delo se nam je prejšnji teden delno le uresničila ta pobožna želja. Verjetno ste že slišali za stereotip o latincih, da vse kar se da naredit danes, lahko počaka do pojutrišnjega? No, tu se stvari odvijajo nekako takole. Čeprav še svojih otročkov nimamo (so jih morali najprej poiskat, ja, prav ste prebrali, poiskati po hišah. Tukaj namreč ni tako kot pri nas, da je vsakemu omogočeno šolanje pa če imajo starši denar ali ne.) smo teden dni hodile na neke vrste hospitacije h kolumbijskim tutorjem, ki že pridno učijo svoje otročičke. To je bila izkušnja in pol in prav zaradi tega še bolj nestrpno čakam, da začnem tudi jaz prav delat. Bila sem na 'hospitacijah' pri Fabijanu, ki ima 16 otrok starih od 7 pa do 16. Polovica jih je v '1'. razredu ostala polovica pa v '2'.. Jaz sem bila zaposlena s tamajšimi. Glede na to iz kakšnega okolja prihajajo in kaj doživljajo v svojem kratkem življenju so prave gobice, ki vsrkavajo znanje iz minute v minuto. Tako zagretih otrok še nisem videla. Zraven tega, da so bili zaposleni z aktivnostmi, so hoteli še in še nalog, pa ne samo ene, štiri, pa ne talahkih, take malo bolj težje, pa še za domov... V treh dneh je deček, ki ni znal napisat svojega imena, ko sem ga spoznala, pisal in se tudi sam podpisal. Glede na to, da celo noč ni spal, ker ga je mama spodila iz hiše, ker ni bil priden in je noč preživel na ulici, je drugi od 4h zjutraj prodajal zelenajvo na tržnici, da je lahko ob 7h prišel k pouku. Res, ena izmed pretresljivejših in nepozabnih izkušenj.

Vikend je bil zelo intenziven in pester. Po sobotnem čudovitem dnevu lenarjenja na eni izmed plaž Barranquille, Cilimandiro, smo se v nedeljo odpravili na nogometno tekno domačega kluba Junior in gostujočih America iz Cali-ja. Tekma se je odvijala v največnem (povedo s ponosom domačini) stadionu v Kolumbiji in ne vem katerem tretjem največjem v celotni Latinski Ameriki. Zmagali so seveda domačini, čeprav me je bolj kot tekma pritegnilo navijanje in zmerjanje navijačev, pretep od koncu, prodaja prigrizov in pijače (vsaka skupina je imela (skoraj) svojega kelnarja, ki je cel čas tekme prinašal na tribuno pijačo). Niso seveda mankali prodajalci manga, čipsa (krompirjevega in bananinega) ter kar je baje tipično, prodajalci butifare , neke vrste mesne kroglice v črevesu. Seveda je izvor mesa neznan, kar je meni vzelo tek.

Ta teden obiskujemo priprave na naše delo, ki potekajo vsak dan od 8h do 18h v neklimatiziranih prostorih (pri tej vročini je to pomemben pogoj. :S In seveda planiramo izletek za čez vikend, ker je tudi tu, tako kot pri vas, v ponedeljek praznik. Aja, vmes pa še v kaj se bomo namaskirale za noč čarovnic ali po domače Halloween (not!).

Zdaj pa grem spat po skoraj dvo urnem pranju perila v pol-avtomatskem pralnem stroju (takem, da najprej natočiš vodo v stroj za pranje, nato se 15min pere, izputiš vodo, jo na novo natočiš, spet pereš 15min, ponovno iztočiš vodo, ožameš perilo (na roke) in daš kos za kosom v centrifugo in šele ko se vse to zaključi, obesiš, da se posuši!). Zraven sem zgubila kilo, ker sem 'zašvicala' pri tej vročini in vlagi vse kar sem spila v treh dneh! :D

Vroč (tako ali drugače ;)) pozdrav iz B/nquille!

Zanimivosti iz drugega sveta

Ker vas verjetno vse zanima kako se živi tukaj na drugi strani oceana, v tej tako zeloooo 'nevarni' deželi sem se odločila, da z vami delim stvari, ki so mene tako ali drugače presenetile, šokirale in nasmejale.
Ena zanimivost je na primer transport. Velika večina barranquillčanov namreč nima svojega avta (razlog so astronomsko visoke cene že rabljenih avtov), zato je temu primerno veliko število taksijev in avtobusov. Ceste so obarvane v Chevrolet-e rumene barve (ta znamka namreč prevladuje) in v pisane avtobuse vseh velikosti, ampak ne prekašajo naših.


Vsi taksisti vozijo brez taksi metra (to tu sploh ne obstaja) in najcenejša pot (hkrati tudi najkrajša) stane 4000 kolumbijskih pesotov kar je okrog 2e oz malo manj. Lahko pa, če nimaš naglas tujca 'shandlaš' na 3000 cop. Pa še več oseb, kot je dovoljeno, vozijo. Meni se je zgodilo, da nas je bilo 7 v malem Chevrolet-u.


Vožnja z avtobusom brez klime stane 1300 pesotov in s klimo 1400 cop (ok. 80 centov). Vozovnico kupiš kar pri vozniku in če moraš vmes prestopiš, moraš kupit novo. In nisem uspela dobit zemljevida poti avtobusov niti urnika. Domačini poznajo avtobusne poti in busi vozijo brez prestanka (kot kak metro sistem brez urnika) in tudi postaja je pred vrati tvoje hiše, če živiš ob cesti. Namreč ni postaj, kjer se pobira potnike ampak samo z pomahaš, skočiš gor in se že odpelješ. Morem priznat, da zelo praktična zadeva, ker dejansko nisi vezan na uro niti na kraj odhoda. Ceste po mestu so večinoma enosmerne in brez črt po sredini, tako da vsak vozi kakor se mu zljubi. Kar se tiče pešcev, pa sploh nimajo nobene prometne pravice in tudi prehodov je zelo malo. Tako da če si malo bolj drzen (tako kot na primer jaz), se ti lahko hitro zgodi, da te 'šičnejo' s ceste. Pa še čudno navado imajo, da ful bipkajo. Šoferji trobijo za vsako stvar; če zavijajo v levo ali desno, če koga prehitevajo, če se kdo obotavlja, če leti pešec čez cesto ali pa tudi kar tako, iz ljubega miru. Hvala bogu, pa imajo malo prilagojene trobe in niso tak zelo nadležne in nekatere tudi ne tako glasne, kot naše.
Aja pa še ta, ker pač ni tak pogosto, da imajo gospodinjstva svoj avto, obstaja transport imenovan 'Puerta-a-puerta', kar pomeni, da če greš na daljšo pot (npr. v drugo mesto) te poberejo pred vhodom in te odložijo pred vhodom tvojega cilja. Praktično ne? Pa niti ni tako drago, cene so konkurenčne.
Pa še ena, da obstaja 'moto-taxi. To so taksisti na motorju, ki vozijo vse dni v mesecu razen 20.. Tega še nisem sprobala, je pa ga moja cimra Julija :).

Druga stvar, ki me je presenetila, so varnostniki in čuvaji hiš in blokov na vsakem koraku. V vsakem shopping centru so pri izhodu in vhodu varnostniki, ki pregledajo nakup in torbe. Prav tako ima skoraj vsaka hiša in blok, v malo boljšem predelu mesta, svojega hišnika oz čuvaja, ki odpira vrata, sprejema goste in ti pomaga pri tovorjenju stvari. Očitno že imajo razloge za to…

Pa še ta, da obstajajo HALO trgovine – kar pomeni, da če se ti 'zlušta' pivo ob 1h zjutraj in ga nimaš več na zalogi, pokličeš in ti ga dostavijo na dom. Pa tudi če ti zmanjka soli sredi kuhe, ti jo pripeljejo (če vam ideja s pivom ni bila najbolj všeč).
Obstaja tudi vrsta trgovine, ki sem jo jaz poimenovala 'walking shop'. Kar pomeni, da moški nosijo po mestu raznorazne prigrizke (čokoladice itd.), cigarete, kavo imenovano tinto in čaj in če nimaš denarja za celo škatlico, ti prodajo tudi en cigaret za slabih 300 cop kar bi blo hmm 10 centov?!


Na vsakem ovinku pa seveda prodajajo raznorazne sadne sokove (iz svežega sadja, da se razumemo), prigrizke (arepas – masa iz koruzne moke v obliki malo debelejše palačinke polnjene s sirom, jajcem, …, empanadas – masa prav tako iz koruzne moke polnjena z mesom na tisoč in en način ter ocvrte v olju, carimanolas – prav tako stvar iz koruzne moke (ja, tu se je dosti koruznih stvari) poljene s čim ti srce poželi… ) in še kaj za lačne trebuščke. V tej deželi lačen res ne moreš bit!


Sledijo 'telefonske govorilnice'. Ne take, ki so pri nas že zdavnaj iz mode zaradi poplave mobilne telefonije, tu imajo namreč govorilnice mobilnih telefonov. Kdor ne najde druge zaposlitve si na ulico postavi stolček in mizico z napisom Llamadas a todo destino, kupi par telefonov in sim kartic različnih operaterjev ter prodaja minute (tu je prej kot stanje pomembno koliko minut imaš) tistim, ki so ostali brez. Ena minuta stane od 100 do 200 cop (ne vem koliko centimov točno bi bilo to).

Trenutno je to vse kar se spomnim…o novih 'kulturnih šokih' pa sporočam sproti.

Imejte se lepo in mislite na mene!

Still on vacations...

Po dveh tednih v Kolumbiji sem še vedno turist pa čeprav to ni bil moj prvoten namen. Po enem tednu bivanja pri Jaimeju, Lini in Luz sem se preselila v stanovanje, kjer živimo vse, ki smo se prijavile za isto delo. To smo Mehičanka Karina, Brazilka Paula, Julia iz Ekvadorja, Ximena iz Kostarike ter moja malenkost. Verjetno ste opazili, da so vse iz Latinske Amerike razen mene, ki izstopam v vseh merilih iz tega območja. No, ko sem že pri tem naj vam povem eno anekdoto, ki se mi je pripetila v teh zadnjih dneh: en dan, ko smo se odpravljale gledat kako bo potekalo naše delo, smo se peljale v avtobusu, ki ni bil prilagojen za večje ljudi od 1m 60. Ker je bil bus nabito poln sem jaz morala stati. To mi ne bi povzročalo večjih težav, če pač ne bi rabila imeti sklonjene glave dobrih 30 min. Na srečo pa je bila na strehi odprtina za okno kjer sem našla prostor za svojo glavo in povzročila, da se je cel bus smejal moji velikosti in moji neugodni situaciji.

Torej da se vrnem k moji selitvi. Kljub temu da sem mislila, da bo prvo stanovanje tudi moje zadnje, zraven tega, da sem se počutila kot doma, so zame skrbeli kot v hotelu, sem se zaradi logističnih in praktičnih razlogov preselila s puncami. Živimo v 3 sobnem stanovanju z veliko dnevno sobo primerno za žurke v bolj ali manj elitni soseski. Edino kar še manjka je, da začnemo delat. Čeprav tudi to kaže na boljše, manjka še samo datum kdaj začnemo.



Naša dnevna soba in jedilnica









Ker je bil v ponedeljek dela prost dan smo izkoristili podaljšan vikend za mini dopust v Cartageni. Na pot smo se odpravili v soboto zjutraj, 6 ljudi nabasanih v mini taxi. Eden izmed novih kolegov je taksist, ki nam nudi ugodne prevoze po mestu in še kam.
Cartagena oddaljena 110 km od Barranquille in eno izmed najlepših mest južne Amerike iz časov kolonizacije. Zgodovinski center mesta, ki ga obdaja 13 km obzidja, zgrajenega v 16. stoletju, da bi ustavili pirate in osvajalce karibske obale, spada pod Unescovo zaščito. Znotraj obzidja se nahajajo pisane hišice z balkončki polnih rož, majhni trgci, kjer je možno kupit od sončnih očal do domačih piškotov. Priljubljen park, kjer se domačini hladijo v senci dreves, je posvečen Simonu Bolivarju – El Libertador-ju, ameriškega 'junaka' katerega želja je bila združiti Ameriške države pod imenom Gran Colombia (po domače povedano predhodinca EU). Nad mestom se dviga grad San Felipe de Barajas s pogledom na okolico.


Cartagena, staro mestno jedro

Mi smo bili nastanjeni v hotelskem delu mesta imenovanega Bocagrande, dobri 2 min od rajske plaže karibskega morja, posejane s palmami in rjavim peskom, kjer domačini izkoristijo polne denarnice turistov s pestro ponudbo masaž (da te prepričajo ponudijo brezplačen 'vzorec'), prodajo raznoraznega 'kiča', hrane in seveda ne manjka svežih sadnih sokov. Mladina pa s plesanjem puye na plaži ustvarja še bolj vroče ozračje.

Ko si enkrat v Cartageneni, ne smeš izpustiti obiska otokov Rosario, 50 km oddaljenih od kopnega. 27 otokov je del naravnega parka katerega glavna atraktivnost je bogata zbirka koral. Turistični ogled otokov vključuje možnost potapljanja in ogled koral, kopanje na eni izmed najlepših plaž Playa Blanca, kjer je možnost, da te osvojijo otročki ki pripadajo ljudstvu Baru, kosilo na otoku Tierrabomba, ter ogled njegovega gradu San Fernando de Bocachica, z vodičem, ki ga ne razumeš niti besede :). Zelo lep izletek, če izvzamem, da me je pretreslo prosjačenje otrok, ki so poskakali v vodo vsakič ko so videli, da se približuje ladja. Niso nas pustili same niti med kosilom…


Eden izmed otočkov










Po treh dneh v čudoviti Cartageni je sledil prvi uradni sprejem vseh tutorjev (to je moj uraden naziv za delo ki ga bom opravljala) v Santa Marti, na sedežu Univerze Megdalena. Kajti delo ki ga bom opravljala je projekt kolumbijskega Ministrstva za šolstva in Univerze Magdalena. Sprejemu pri dekanu najstarejše univerze v regiji je sledilo seznanjanjem s projektom. Zraven tega pa seveda rumba (zabava po naše) in dan na plaži.


Nas 5 na sprejemu

Zdaj pa še par besed o delu, zaradi katerega sem tu, preden zaspite pred tem sprisom. Kot sem že omenila je to projekt, s katerim želijo pomagat socialno ogroženim otrokom, ki so bili prikrajšani za šolanje predvsem zaradi prisiljene selitve (politični konflikti znotraj države) in pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin. Le-tem otrokom želijo omogočit, da bi se vključili v šolski sistem ne glede na njihove težave in za to s program imenovanim Circulos de Aprendizaje nudijo predšolsko usposabljanje. Ne gre za šolo ampak zgolj za pomoč otrokom, da pridobijo osnovno znanje (kako se piše, koliko dni ima teden, katera je desna stran in katera leva itd.) preden gredo v osnovno šolo. Naloga tutorja je pomagati tem otrokom skozi igro in razvedrilo.
Naš konkreten primer je skupina 16 otrok starih od 6 do 13 let, ki živijo na obrobju mesta v pogojih, ki si jih ne znate predstavljat, če tega ne vidite. To so hiše 'zgrajene' iz raznoraznih materialov na goli zemlji, včasih brez vode, elektrike itd. Njihovi starši so v večini primerov nepismeni, brez perspektive, kar vpliva tudi na njih. Otroci so prisiljeni delat, da zaslužijo hrano zase in svojo družino…

Svojo skupinico dobim šele čez kaka dva tedna do takrat pa bom na usposabljanju pri drugih tutorjih, ki že pridno delajo. Enkrat sem že bila in se čisto zaljubila v te malčke. Čeprav bo delo zelo naporno in zahtevno se ga že zelo veselim.

To bi bilo za zdaj vse. No naslednjič ko se spet javim pa vas lepo pozdravljam iz vroče Barranquille.

C O L O M B I A

En kolumbijsko-karibkski-vroč pozdrav vsem, ki spremljate moje dogodivščin po svetu.

Tokrat bo prizorišče dogajanja Kolumbija natančneje mesto Barranquilla, kjer bom 3 mesece odkrivala kolumbijsko kulturo in življenje. Razlog za kaj sem tu ni turistične narave temveč predvsem praktične. AIESEC, študentska organizacija je kriva, da sem se odločila podat v to 'nevarno' deželo, kjer se vsakdanjik Kolumbijcev vrti okoli pridelovanja in izvažanja droge!! In moj namen je da dokaže vsem, ki mislijo da je to edino kar se tu počne totalna bedarija in da iz lastnih izkušen govorim o lepotah Kolumbije in srčnosti ljudi. Moja primarna zadolžitev pa bo učenje otrok, ki so zaradi socialnih problemov prikrajšani v življenju. Učila jih bom osnovne predmete...kako pa bo to potekalo pa sledi v nadaljevanju, kajti šele jutri imamo prvi uradni sestanek in z delom naj bi pričela šele v ponedeljek.

Zdaj pa o prvih vtisih... prispela sem v četrtek po našem - Slovenskem času enkrat zgodaj zjutraj, po Kolumbijskem pa v sredo 30.9 ob 21h zvečer (časovna razlika je 7 ur, ko se pri vas večeri je tu šele zgodnje popoldne). Potovala sem več kot 30 ur, sama in bona. Kot so mi napovedale moje prijateljice sem res na avijonu sedela zraven simpatičnega Kolumbijca, ki mi je namenil par ur uvoda v kolumbijsko življenje, in 10 ur vožnje je minilo kot bi mignil (je pa res da sem večino poti prespala).

Začasno so me nastanili pri fantu, ki dela pri AIESECU in stanuje v stanovanju s svojo sestrično, kjer imata, kar je tipično za malo bolj premožne Kolumbijce, svojo 'hišno pomočnico'. Njeno funkcijo sem ugotovila šele danes, ko sem videla, da se zjutraj vstane in pripravi zajtrk, poskrbi da so želodčki siti in pospravi stanovanje. To je baje normalno za kolumbijske družine (ko opazujem vse to se mi zdi kot da bi dobila stransko vlogo v eni izmed telenovel).
Ta dva dni kar sem tu sem večino časa preživela na Univerzi, Uninorte, najstarejši univerzi v regiji. To je mini mesto, kjer se najde zraven fakultet vse kar študent potrebuje - restavracije, kafeterije, kozmetični salon, knjigarne, fastfoodi, knjižnica... Včeraj sem šla na tečaj kubanske salse, ki je kot še marsikatera druga dejavnost zastonj za študente.

Poskusila sem tudi že dobrote, ki jih ponuja kolumbijska gastronomija. Hrana je tipično karibska: banane imenovane platanos, ki se pripravijo na tisoč in en način in se jedo za zajtrk, kosilo, večerjo, kot sladica, kot priloga k mesu..., druga stvar, ki jo jaz enostavno obožujem je riž s kokosom, in seveda ne manjka tropskega sadja in iz njega narejenih naravnih sokov...enostavno ODLIČNO! Čeprav trenutno nimam ne okusa in ne vonja vem da bo moje bivanje tu pravi gurmanski užitek.

Življenje je dokaj poceni. Kosilo v študentski menzi stane 1.7e, vozovnica za bus 0.5e, sveže stisnjen sok 0.7e...

Klima pa naravnost odlična (čeprav se mora moje telo na to še privadit). Zelo je vlažno in brez potenja enostavno ne gre. Verjetno vsi takoj opazijo ravno po tem, da nisem od tu. Mislim, da če bo šlo tak naprej se bom posušila pri lastnem telesu :).

Kar se pa tiče infrastrukture in podobnega so vidne razlike med bogatimi in revnimi. Na severu mesta (kjer sem trenutno nastanjena) se gradi na veliko, kompleksi blokov rastejo kot gobe in shopping centri so veliki, kot mini mesto. Medtem ko na jugu ljudje bivajo v mini barakicah in živijo skromno življenje.

Trenutno se nahajam v pisarni AIESECA na univerzi, kjer je okoli mene 10 kolumbijcev, ki v smehu in veselju do življenja opravljajo svoje delo in radovedno poizvedujejo o Sloveniji in življenju pri nas. Zunaj dežuje (ja, dežuje ampak vroče je še vedno), kar je tipično za ta letni čas. Konec meseca bo konce deževnega obdobje in bo nastopilo sušno. Počasi se odpravljamo na kosilo...me prav zanima kaj bo tokrat dobrega?

To je nekaj malega o prvih vtisih dveh dneh v Barranquilli, četrtem največjem mestu, rojstnem kraju Shakire. ;)

Rhone-Alpes

Moje poti:

Še zadnjič iz Grenobla

Čeprav se že počasi 'prislovenjam', so spomini na pretekli zelo prekratek mesec še vedno zelo sveži.
Zadnji teden pod Alpami je minil s svetlobno hitrostjo.
Zadnja aktivnost pri kateri sem ostala je bila vožnja s kajakom po jezeru Bois de Francais. Zame je bil to prvi stik s kajakom in morem reči, da je bila zelo zanimiva izkušnja. Razen težav s smerjo vožnje, drugih nisem imela :). Fajn smo se naigrali in nasmejali.
Naslednji dan, v četrtek smo imeli kar dva 'večera'. Začeli smo z 'mednarodno kuhinjo', kar je pomenilo, da je vsak prinesel, skuhal, spekel dobrote iz svoje države... in sledila je pojedina: pizza, chips in coca-cola iz ZDA, pašta iz Italije, dobrote iz Kenije, Azije, Španije, Francije in seveda slastno dobri sirovi štrukli iz Slovenije. Improvizacijsko narejeni v pičlih 2 urah in pojedeni v 30min. Za konkurenco francoskim vrhunskim vinom smo postregli še z miš-mašom in bambusom :). Sledil je 'disko' v patiju našega faksa do jutranjih ur.
V petek popoldanski izlet na Vercors, enega izemed treh planot, ki obkrožajo Grenobel. Pogorje Vercors spada med Predalpe katerih značilnost je da so samo destruktivne: kar pomeni da jih čez par miljon tisoč let več ne bo - erozija je namreč kriva, da se iz leta v leto njihova velikost manjša :) (strokovno povedano).
No, mi smo se ustavili v smučarskem letovišču Villard de Lans, pomanjšani Postojnski jami Grotte de Choranche, kjer se ponašajo z našimi človeškimi ribicami ter v kraju Pont en Royans, katerega značilnost so viseče hiške, ki rastejo iz skale nad reko.
V soboto je sledil izlet v Lyon, tretje največjo francosko mesto. Leži ob sotočju reke Rone in Saone, ki ločita mesto na stari srednjeveški in nov moderni del ter srednji tako imenovan 'skoraj otok'- Presqu'Ile. Celodnevni izlet se je začel s sprehodom skozi sobotni market, ogled katedrale Saint-Jean ter vzpon z gondolo do dvonadstropne bazilike na grič Fourviere. Vzpust mimo ostankov rimskega mesta, sprehod po starem Lyonu med zgradbami in uličicami polnimi gostilnic in trgovinic, ki jih med seboj povezujejo tuneli imenovani traboules. Še sprehod po 'novem' Lyonu in popoldanski počitek v parku oddaljenim 10 min: Parc de la Tête d'Or. Čudovit kraj za poroke (videli smo jih najmanj 10), za ležanje na travi, za vožno s čolničkom po jezeru, za vikend piknike, za... V glavnem, č u d o v i t o.
Nedelja, dan za kopanje v jezeru Bois de Francais. Do tja pa kolesarjenje... Sem že omenila, da je Grenobel raj za kolesarje? Več kot 10km kolesarske ceste okol in okol mesta. V bistvu, sploh ne rabiš avta, ker se da vsepovsod prit s kolesom, no, razen na gore ne :).
Nov teden, novi podvigi in avanture... ostalo jih je bolj malo pa še ti so bili obarvani z žalostjo zaradi bližajočega se prehitrega odhoda. V ponedeljek nam je naša kraljica palačink Lucija naredila veliko veselje in je celo pozno popoldne pekla palačinke za ne malo lačnih glav. Porabili smo 14 jajc, 1,5l mleka in 1kg moke!
Sreda veliki finale, no ne še cisto: Soiree internationale (medkulturni večer), kar je pomenilo predstavitev držav. Mi (14 Slovencev od teh 1 fant) smo se domisli zelo izvirne predstavitve. Predstavili smo našo deželico kot kurnik v katerem živi en petelin in 13 kur. Ta kokošnjak je naredil cel spektakel. Plesali smo polko, peli Marko skače, nazdravljali na En hribček bom kupil in izkoristili čudovit glas Marjete, ki je zapela Zdravljico. Po uspehu sicer nismo prekašali Kenijcev z njihovim izvirnim afriškim nastopom, plesom in glasbo, smo pa vseeno poželi velik aplavz in ogreli publiko.
V četrtek je pa šlo za res: bil je poslovilni večer, disko žur do jutranjih ur v patiju faksa (ja, meni je to ful fascinantno, žur na faksu :)). Še pred tem pa sva s Kajo pripovedovali slovensko ljudsko pravljico v francoščini. Bilo je v sklopu ateljeja, ki smo si ga izbrali.
Petek še zadnji prelet Grenobla, slovo od vseh skritih kotičkov, gostilnic, trgovinic, ljudi...
Au revoir la France et a bientot!
Sobota, 17h dolgo potovanje do doma...
In zdaj spet doma...za kako dolgo? Za vedno ;)

Se vedno v Grenoblu

Polovica mojega bivanja v Grenoblu je ze mimo. Ostane nam se samo slabih 14 dni preden pademo spet nazaj v realnost in ucenje za izpite :(.
Tu pod gorami se se vedno na polno dogaja. Urnik je natrpan in to skorada brez pauze.
Pretekli teden je bil eden izmed aktivnejsih:
V ponedeljek so nam na faksu organizirali Garden Party ob jezeru Paladrou (saj sem ze omenila, da je to regija nestetih jezer,ne?). Pogumnejsi so se namakali, tisti malo manj pa basali z aperitivom, ki se je zavlekel vse do piknika pozno v noc. Naslednji dan je bil 14. julij, Francoski drzavni praznik torej dela in 'ucenja' prost dan. Preziveli smo ga na Napoleonovi cesti, s postankom v mestecu Vizille, kjer smo si ogledali muzej francoske revolucije ter ob jezeru Laffrey. Cesta vozi med hribi in dolinami, kjer se nahajajo cudesa narave - od gore v obliki igle, do naravnega gorskega oboka itd. Zvecer smo se rahlo utrujeni odpravili v mesto gledat ognjemet v spremljavi elektro glasbe.
Sreda, dan rekreacije in kulture. Po popoldanskem nogometnem turnirju (nasa ekipa je zal izgubila ampak zmagala v 'ferpleju') smo se zvecer odpravili z okroglo gondolo na trdnjavo nad Grenoblom, La Bastille. Ogled mesta s pticje perspektive , sprehod po skrivnih rovih in ze je bil cas za party.
Cetrtek dan off, dan za lenarjenje in priprave na pester vikend. V petek popoldan po predavanjih izlet na Chartreuse, eno izmed treh gora, ki obdajajo Grenobel. Ogled zelo moderne cerkve s se modernejsimi slikami, Saint hugus de Chartreuse se je zacel z dezjem. Nic kaj manj ni padalo, ko smo bili pod samostanom karuzijanskega meniskega redu. Vendar to nas ni ustavilo, da se ne bi povzpeli pes na 2km odaljen samostan v idilicnem okolju. Premoceni do kosti sprispeli na cilj. Kartuzijce imamo tudi pri nas (se dobro, da je bilo v muzejo to napisano :)) in sicer v samostanu v Pleterjah. Za njih je 'znacilno', da zivijo zaprti vstran od vsakdanjega zivljenja, kajti le tako se lahko popolnoma predajo in sluzijo Bogu. Ena izmed posebnosti teh menihov iz La Chartreuse je pridelovanje zganja iz zelisc, ki jih pridelajo sami. Trenutno le trije menihi poznajo skrivnosten recept tega zelenega napoja. Tudi to nismo izpustili, degustacije v pridelovalnici.
Sobota, kino matineja pa ceprav zgodaj popoldan. Ledena doba 3 po francosko zmaga :). Zvecer pa party z Lucijo po lokalnih barih.
Nedelja, dan za izlat. Odhod v zgodnjih jutranjih urah do Chamonix-a, luksuznega smucarskega letovisca ob vznozju najvecjega vrha Evrope, Mont Blanc(4810m). Mi smo se povzpeli vse do 3842 metrov, do vrha Aiguille du Midi. Nepozabo dozivetje! Stati na visini, kjer je zrak redkejsi in imas obcutek, da si prevec spil (alkohola mislim), sonce kot da bi bilo na dotiku roke, okoli tebe pa vecna belina in zaledeneli vrhovi. Na -1 stopinji smo se sprehajali iz enega vrha na drugega, obcudovali pohodnike, ki so gazili po snegu vse do vrha ter plezalce, ki so preizkusali trdoto ledu. Res je bila dobra nalozba teh 34e, ki ti jih poberejo za 20min voznjo z gondolo! Spet na tleh smo se sprehodili po mestecu Chamonix in obcudovali naravo.
Avanture se nadaljujejo...prva je danes, voznja s kayakom!

to be continued ...

Francija poletje 09

Po dolgem dolgem casu spet ozivljam moj skoraj pozabljeni blog. Res ni v moji navadi, da bi se stvari lotevala tako nesistematicno, ampak tokrat naj bo izjama. Govorim namrec o tem, da mi cas ni dopuscal (vem, cito brezvezen izgovor) da bi vam opisala svoje 'dopustovanje' pri Katji na Madeiri. Obljubim, da se pride...
Zdaj vam bom namrec en mesec posredovala sveze novice iz Francije, natancneje iz Grenobla, kjer prezivljam svoje pocitnice. Kot vas vecina najverjetneje ze ve, nas je 15 slovencev, ki studiramo francoscino, dobili stipendijo za en mesec studija v Grenoblu na Univerzi Stendhal, centru za francoscino kot tuji jezik, CUEF. Tukaj se nahajam ze dober teden in morem priznati, da je cudovito (no, kdaj pa meni ni?).
Pot se je zacela 10 dni nazaj, ko smo se s posadko: Katy - Katarina, Luc - Lucija in Marjo odpravile za dva dni v Pariz. V bistvu smo v Parizu prezivele samo en dan, ampak ta je bil tako intenziven, da sem imela obcutek da kar traja in traja. Ker je to bil ze moj cetrti obisk Pariza, sem vodstvo po mestu prevzela jaz (no, saj bi jo itak v vsakem primeru :D). Ogledale smo si vse kar se ogledat mora plus izpolnila sem si svojo najvecjo zeljo zadnjih par let: sle smo na koncert ZOUK glasbe. To je predvsem francoska glasba, ki se je rodila na Antilih v Karibskem morju, na otokih Martinique in Guadaloupe. Za lazjo predstavo: lambada je ena izmed varijant te glasbe. No, na tem 'mojem' koncertu je sodelovalo 12 trenutno najbolj 'vrocih' zvezdnikov zouk scene. Peli so v zivo ob spremljavi benda skorajda 4 ure. Bilo je nepopisno super!
Naslednji dan smo se s TGV-jem (francoski hitri vlak) napotile do Grenobla, 500km odaljenega mesta v regiji Rhone-Alpes pod Mont Blancom. Prispele smo v dobrih 3 urah! To je hitrost, ne pa nasi 'hitri' vlaki!
In zacelo se je lusno :). Nahajamo se v campusu 5 km od centra mesta, ki je velik kot nasa malo manjsa vas. Stanujemo v podobnih studentskih domih, kot sem stanovala ze v Toulonu. Vsak ima svojo sobico s kopalnico in skupno etazno kuhinjo. Od studenta do faksa vozi tram (ja, to je tak velik kompleks samih studentskih domov in fakultet) ampak me smo se odlocile za bolj zdrav in ekoloski (saj ne da tram ne bi bil) transport: najele smo si kolesa za en mesec za samo 15e. Grenobelj namrec velja za najbolj ravno francosko mesto tako, da nam ni nic hudega se voziti okoli. Do mesta imamo 10 min pa se to je ves cas kolesarska steza.
Kar se pa studija tice pa je takole. Mi smo tukaj 'na praksi', kar pomeni, da so z nami na predavanjih sami ze profesorji iz celega sveta, ki poucujejo francoscino kot tuj jezik. Na dan imamo 5 ur predavanj, ki se 'vlecejo' od zjutraj 8.30 pa vse do popoldneva 17.30. Preostali cas pa imamo zapolnjen z aktivnostmi in ekskurzijami, ki jih organizirajo za nas. Namrec zraven stipendije smo dobili se 3 placane izlete po regiji in okolici.
Prvi izlat smo ze iskoristile ta vikend. Sli smo v bljiznjem Annecy-u. Ne poti smo se se ustavili v Chambery-u, manjsem kraju, ki je vcasih spadal pod Italijo in ob najvecjem francoskem jezeru Aix-les-Bains (dolg je namrec 18km in sirok 3km). Annesy velja za eno lepsih francoskih mest. Mene osebno spominja na Brugge v Belgiji oz na malo lepse Benetke. Mestece se razprostira ob jezeru Annesy. Idealen kraj za prezivljanje pocitnic, kjer se od vrocine hladis v zelo cistem jezeru s pogledom na prostrane Alpe. Mi smo dan na 'plazi' izkoristili s sposojo pedolina in se kopali v jezeru. Bil je cudovit dan pa ceprav zelo neprespan. Pa kaj bi vam govorila, saj veste kak je bit mlad ;).
Zraven vsega kulturnega udejstvovanja pa ne manjka tudi nocnega odkrivanja mesta in spoznavanja ljudi...
Danes, dan pred francoskim drzvanim praznikom (jupi, jutri smo doma :)) imamo piknik ob jezeru (se enem, tu jih je namrec ogromno, kajti pred mnogimi mnogimi leti je vse do sem segal ocean) z ognjemetom. Jutri pa nas caka ogled mesteca Vizille, kjer se bomo kopali - spet v jezeru :).
Drugace pa je vreme fenomenalno (to je malo da vam naredim 'luste') ce ne vcasih ze prav nevzdrzno. Kdo bi si misli, da je lahko v mestecu, ki ga obdajajo trije veliki masifi taksna peklenska vrocina.
Slikice sledijo...

Pozdravcek izpod soncne strani Alp!

Španija in Francija - januar 09

Glede, da je od mojega zadnjega potovanja minilo že dva meseca in da še vedno nisem nič napisala, je zdaj zadnji čas, da to storim preden me poti ponovno ponesejo v širni svet.
Tokrat sva se podali, jaz in moja zvesta sopopotnica Lucija, v temperamentno Španijo in za obujanje spominov še v južno Francijo, v 'najin' Toulon. Na poti sva bili slaba dva tedna, v vseh vremenskih razmerah - dobesedno.
Potovanje se je začelo (tako kot vedno) v Benetkah, kjer naju je Ryanair popeljal za 10e do Barcelone. V Katalonski prestolnici sva se mudili dva dneva - intenzivna dva dneva. Videli sva vse kar je za videt in še več ali pa manj, zaradi vremeskih razmer in 'zastarelih' podatkov v Lonely Planetu (najinemu turističnemu 'vodiču').
Po prihodu pozno zvečer sva se nastanili v enem izmed 'zanimivejših' hostlov sploh - Graffiti hostel. Osem posteljna 'pografitana' soba, s tuš kabino v kotu in s higijenskim minimumom je bila ena izmed zanimivejših izkušenj. Plus terasa z živim zajčkom, kot domačo živaljo ter boemsko osebje... Je pa bila lokacija super izhodišče tako z metrojem kot peš. Prvi dan sva se korajžno podali peš do bližnje Sagrade famili-je, ki je še vedno eno veliko gradbišče in bo še vse do daljnega leta 2026 ter nadaljevali pot do samega mestnega jedra. Vmes sva si ogledali še eno Gaudi-jevo delo: La Padrera ali Casa Mila, včasih stanovanjska stavba danes spremenjena v muzej s čudovitim vrtom na strehi in se čudovitejšim razgledom nad Barcelono. Pohajkovanje po aveniji Passeig de Gracia, eni izmed najbolj 'šik' ulic s pestro paleto trgovin višjega cenovnega ranga, naju je pripeljalo vse do trga Catalunya, srčike mesta. Škljoc fotoaparata sem, škljoc fotoaparata tja in že sva bili na La Rambli, glavni veni Barcelone. Občudovanje pantomimov, pestre ponudbe malih živali, trume ljudi, okušanje tropskih sadežev na eni za mene najlepših tržnic naju je pripeljalo do Krištofa Kolumba, ki se razprostira na koncu ulice ob morju. Še vedno kaže proti Indiji, čeprav je osvojil Ameriko. Kratka okrepčitev ter nadaljevanje poti po Gotski četrti in slalomiranje med ozkimi uličicami. Vzpon do parka Guel, prav tako mojstrovina izvrstenga Gaudija, ki pa je bil na najino veliko žalost, zaradi viharja nekaj dni prej, zaprt. Ponoven spust v mesto, kozarček cerveze (piva) in zaslužena večerja v restavraciji, kjer sva za 10e jedli kar sva hoteli in koliko sva hoteli. Naslednji dan naju je čakal Montjuic (kar bi lahko prevedli kot 'židovski grič') kjer se nahajajo Palau Nacional - muzej Katalonske umetnosti, Estadi Olímpic, olimpijski stadion ter vse ostale zgradbe zgrajene v čast Olimpijskih iger leta 1992, Font Màgica, fontana, ki v sozvočju glasbe pričara pravi spektakel ter mogočne električne stopnice, ki vodijo vse do muzeja. Bolj ali manj ob vznožju hriba se nahaja Poble Espanyol, španska vas, kjer so prikazane različne stavbe zgrajene v značilnem španskem slogu. Nato sva se podali vse do morja in znane mestne plaže, Barcelonetta. Še skok v mestni park Citadella in zaman lazenje na vzpetino Tibidabo.
Naslednji dan še zadnji poskus obiska parka Guel - brez uspeha in pot do naslednje destinacije - Madrid, obiskat Paulo ter raziskat mesto.
Pet dnevno domovanje pri najini erasmus prijateljici Pauli je bilo več kot odlično. Doživeli sva špansko življenje v polnem pomenu besede. Paula in njena družina so naju razvajali kot dve dami. Gostovanje z nočitvijo v luksuznem stanovanju v na novo nastali stanovanjski četrti na obrobju Madrida, ogledi mesta z lokalnimi vodiči-gospo mamo Lolo, avtohtono prebivalko Madrida, Paulo in Dany-em, tipična španska večerja in koslio pri družini Godino Garcia, tapas (tipični prigrizki, ki jih dobiš ob naročilu pijače pozno popoldan), churos (tipična sladica ocvrta v olju postrežena z vročo čokolado), fiestas locas (nore zabave) s še bolj 'norimi' španci etc. etc. Kaj bi hoteli še več?! Nepozabno doživetje Španije!
In sledila je zadnja postojanka pred povratkom v lepo Slovenijo, še lepši Toulon :) in lepa Francija. Odločili sva se, glede na to, da je letalska karta iz Madrida do Marseilla stala toliko kot ICS iz Maribora do Ljubljane, da obiščeva vse najine erasmus prijatelje, ki so tam še ostali. Bil je teden zabav, obujanja spominov, shoppingiranja (glede na recesivno stanje po Evropi za naju zelo ugodno), manjših izletov ter predvsem uživanja! Čeprav nama vreme ni bilo ravno naklonjeno (sončna Barcelona, sneg v Madridu in dež, dež in še enkrat dež v Toulonu) sva teden dni iskoristili maksimalno. Bivanje nama je omogočil Gana, ki je že vajen dveh cigankic iz Slovenije. Tako se je končalo vse lepo in nazaj v realnost. Do doma sva se odpravili po že večkrat prevoženi poti z vlakom, ki naju je 'stal' celega dneva. Utrujeni vendar polni novih barv, okusov, vonjev in doživljajev sva začeli planirat najino naslednjo destinacijo... obisk pri Katji na rajski Madeiri...

se nadaljuje...