Po dveh tednih in pol čakanja na delo se nam je prejšnji teden delno le uresničila ta pobožna želja. Verjetno ste že slišali za stereotip o latincih, da vse kar se da naredit danes, lahko počaka do pojutrišnjega? No, tu se stvari odvijajo nekako takole. Čeprav še svojih otročkov nimamo (so jih morali najprej poiskat, ja, prav ste prebrali, poiskati po hišah. Tukaj namreč ni tako kot pri nas, da je vsakemu omogočeno šolanje pa če imajo starši denar ali ne.) smo teden dni hodile na neke vrste hospitacije h kolumbijskim tutorjem, ki že pridno učijo svoje otročičke. To je bila izkušnja in pol in prav zaradi tega še bolj nestrpno čakam, da začnem tudi jaz prav delat. Bila sem na 'hospitacijah' pri Fabijanu, ki ima 16 otrok starih od 7 pa do 16. Polovica jih je v '1'. razredu ostala polovica pa v '2'.. Jaz sem bila zaposlena s tamajšimi. Glede na to iz kakšnega okolja prihajajo in kaj doživljajo v svojem kratkem življenju so prave gobice, ki vsrkavajo znanje iz minute v minuto. Tako zagretih otrok še nisem videla. Zraven tega, da so bili zaposleni z aktivnostmi, so hoteli še in še nalog, pa ne samo ene, štiri, pa ne talahkih, take malo bolj težje, pa še za domov... V treh dneh je deček, ki ni znal napisat svojega imena, ko sem ga spoznala, pisal in se tudi sam podpisal. Glede na to, da celo noč ni spal, ker ga je mama spodila iz hiše, ker ni bil priden in je noč preživel na ulici, je drugi od 4h zjutraj prodajal zelenajvo na tržnici, da je lahko ob 7h prišel k pouku. Res, ena izmed pretresljivejših in nepozabnih izkušenj.
Vikend je bil zelo intenziven in pester. Po sobotnem čudovitem dnevu lenarjenja na eni izmed plaž Barranquille, Cilimandiro, smo se v nedeljo odpravili na nogometno tekno domačega kluba Junior in gostujočih America iz Cali-ja. Tekma se je odvijala v največnem (povedo s ponosom domačini) stadionu v Kolumbiji in ne vem katerem tretjem največjem v celotni Latinski Ameriki. Zmagali so seveda domačini, čeprav me je bolj kot tekma pritegnilo navijanje in zmerjanje navijačev, pretep od koncu, prodaja prigrizov in pijače (vsaka skupina je imela (skoraj) svojega kelnarja, ki je cel čas tekme prinašal na tribuno pijačo). Niso seveda mankali prodajalci manga, čipsa (krompirjevega in bananinega) ter kar je baje tipično, prodajalci butifare , neke vrste mesne kroglice v črevesu. Seveda je izvor mesa neznan, kar je meni vzelo tek.
Ta teden obiskujemo priprave na naše delo, ki potekajo vsak dan od 8h do 18h v neklimatiziranih prostorih (pri tej vročini je to pomemben pogoj. :S In seveda planiramo izletek za čez vikend, ker je tudi tu, tako kot pri vas, v ponedeljek praznik. Aja, vmes pa še v kaj se bomo namaskirale za noč čarovnic ali po domače Halloween (not!).
Zdaj pa grem spat po skoraj dvo urnem pranju perila v pol-avtomatskem pralnem stroju (takem, da najprej natočiš vodo v stroj za pranje, nato se 15min pere, izputiš vodo, jo na novo natočiš, spet pereš 15min, ponovno iztočiš vodo, ožameš perilo (na roke) in daš kos za kosom v centrifugo in šele ko se vse to zaključi, obesiš, da se posuši!). Zraven sem zgubila kilo, ker sem 'zašvicala' pri tej vročini in vlagi vse kar sem spila v treh dneh! :D
Vroč (tako ali drugače ;)) pozdrav iz B/nquille!
četrtek, 29. oktober 2009
petek, 23. oktober 2009
Zanimivosti iz drugega sveta
Ker vas verjetno vse zanima kako se živi tukaj na drugi strani oceana, v tej tako zeloooo 'nevarni' deželi sem se odločila, da z vami delim stvari, ki so mene tako ali drugače presenetile, šokirale in nasmejale.
Ena zanimivost je na primer transport. Velika večina barranquillčanov namreč nima svojega avta (razlog so astronomsko visoke cene že rabljenih avtov), zato je temu primerno veliko število taksijev in avtobusov. Ceste so obarvane v Chevrolet-e rumene barve (ta znamka namreč prevladuje) in v pisane avtobuse vseh velikosti, ampak ne prekašajo naših.
Vsi taksisti vozijo brez taksi metra (to tu sploh ne obstaja) in najcenejša pot (hkrati tudi najkrajša) stane 4000 kolumbijskih pesotov kar je okrog 2e oz malo manj. Lahko pa, če nimaš naglas tujca 'shandlaš' na 3000 cop. Pa še več oseb, kot je dovoljeno, vozijo. Meni se je zgodilo, da nas je bilo 7 v malem Chevrolet-u.
Vožnja z avtobusom brez klime stane 1300 pesotov in s klimo 1400 cop (ok. 80 centov). Vozovnico kupiš kar pri vozniku in če moraš vmes prestopiš, moraš kupit novo. In nisem uspela dobit zemljevida poti avtobusov niti urnika. Domačini poznajo avtobusne poti in busi vozijo brez prestanka (kot kak metro sistem brez urnika) in tudi postaja je pred vrati tvoje hiše, če živiš ob cesti. Namreč ni postaj, kjer se pobira potnike ampak samo z pomahaš, skočiš gor in se že odpelješ. Morem priznat, da zelo praktična zadeva, ker dejansko nisi vezan na uro niti na kraj odhoda. Ceste po mestu so večinoma enosmerne in brez črt po sredini, tako da vsak vozi kakor se mu zljubi. Kar se tiče pešcev, pa sploh nimajo nobene prometne pravice in tudi prehodov je zelo malo. Tako da če si malo bolj drzen (tako kot na primer jaz), se ti lahko hitro zgodi, da te 'šičnejo' s ceste. Pa še čudno navado imajo, da ful bipkajo. Šoferji trobijo za vsako stvar; če zavijajo v levo ali desno, če koga prehitevajo, če se kdo obotavlja, če leti pešec čez cesto ali pa tudi kar tako, iz ljubega miru. Hvala bogu, pa imajo malo prilagojene trobe in niso tak zelo nadležne in nekatere tudi ne tako glasne, kot naše.
Aja pa še ta, ker pač ni tak pogosto, da imajo gospodinjstva svoj avto, obstaja transport imenovan 'Puerta-a-puerta', kar pomeni, da če greš na daljšo pot (npr. v drugo mesto) te poberejo pred vhodom in te odložijo pred vhodom tvojega cilja. Praktično ne? Pa niti ni tako drago, cene so konkurenčne.
Pa še ena, da obstaja 'moto-taxi. To so taksisti na motorju, ki vozijo vse dni v mesecu razen 20.. Tega še nisem sprobala, je pa ga moja cimra Julija :).
Druga stvar, ki me je presenetila, so varnostniki in čuvaji hiš in blokov na vsakem koraku. V vsakem shopping centru so pri izhodu in vhodu varnostniki, ki pregledajo nakup in torbe. Prav tako ima skoraj vsaka hiša in blok, v malo boljšem predelu mesta, svojega hišnika oz čuvaja, ki odpira vrata, sprejema goste in ti pomaga pri tovorjenju stvari. Očitno že imajo razloge za to…
Pa še ta, da obstajajo HALO trgovine – kar pomeni, da če se ti 'zlušta' pivo ob 1h zjutraj in ga nimaš več na zalogi, pokličeš in ti ga dostavijo na dom. Pa tudi če ti zmanjka soli sredi kuhe, ti jo pripeljejo (če vam ideja s pivom ni bila najbolj všeč).
Obstaja tudi vrsta trgovine, ki sem jo jaz poimenovala 'walking shop'. Kar pomeni, da moški nosijo po mestu raznorazne prigrizke (čokoladice itd.), cigarete, kavo imenovano tinto in čaj in če nimaš denarja za celo škatlico, ti prodajo tudi en cigaret za slabih 300 cop kar bi blo hmm 10 centov?!
Na vsakem ovinku pa seveda prodajajo raznorazne sadne sokove (iz svežega sadja, da se razumemo), prigrizke (arepas – masa iz koruzne moke v obliki malo debelejše palačinke polnjene s sirom, jajcem, …, empanadas – masa prav tako iz koruzne moke polnjena z mesom na tisoč in en način ter ocvrte v olju, carimanolas – prav tako stvar iz koruzne moke (ja, tu se je dosti koruznih stvari) poljene s čim ti srce poželi… ) in še kaj za lačne trebuščke. V tej deželi lačen res ne moreš bit!
Sledijo 'telefonske govorilnice'. Ne take, ki so pri nas že zdavnaj iz mode zaradi poplave mobilne telefonije, tu imajo namreč govorilnice mobilnih telefonov. Kdor ne najde druge zaposlitve si na ulico postavi stolček in mizico z napisom Llamadas a todo destino, kupi par telefonov in sim kartic različnih operaterjev ter prodaja minute (tu je prej kot stanje pomembno koliko minut imaš) tistim, ki so ostali brez. Ena minuta stane od 100 do 200 cop (ne vem koliko centimov točno bi bilo to).
Trenutno je to vse kar se spomnim…o novih 'kulturnih šokih' pa sporočam sproti.
Imejte se lepo in mislite na mene!
Ena zanimivost je na primer transport. Velika večina barranquillčanov namreč nima svojega avta (razlog so astronomsko visoke cene že rabljenih avtov), zato je temu primerno veliko število taksijev in avtobusov. Ceste so obarvane v Chevrolet-e rumene barve (ta znamka namreč prevladuje) in v pisane avtobuse vseh velikosti, ampak ne prekašajo naših.
Vsi taksisti vozijo brez taksi metra (to tu sploh ne obstaja) in najcenejša pot (hkrati tudi najkrajša) stane 4000 kolumbijskih pesotov kar je okrog 2e oz malo manj. Lahko pa, če nimaš naglas tujca 'shandlaš' na 3000 cop. Pa še več oseb, kot je dovoljeno, vozijo. Meni se je zgodilo, da nas je bilo 7 v malem Chevrolet-u.
Vožnja z avtobusom brez klime stane 1300 pesotov in s klimo 1400 cop (ok. 80 centov). Vozovnico kupiš kar pri vozniku in če moraš vmes prestopiš, moraš kupit novo. In nisem uspela dobit zemljevida poti avtobusov niti urnika. Domačini poznajo avtobusne poti in busi vozijo brez prestanka (kot kak metro sistem brez urnika) in tudi postaja je pred vrati tvoje hiše, če živiš ob cesti. Namreč ni postaj, kjer se pobira potnike ampak samo z pomahaš, skočiš gor in se že odpelješ. Morem priznat, da zelo praktična zadeva, ker dejansko nisi vezan na uro niti na kraj odhoda. Ceste po mestu so večinoma enosmerne in brez črt po sredini, tako da vsak vozi kakor se mu zljubi. Kar se tiče pešcev, pa sploh nimajo nobene prometne pravice in tudi prehodov je zelo malo. Tako da če si malo bolj drzen (tako kot na primer jaz), se ti lahko hitro zgodi, da te 'šičnejo' s ceste. Pa še čudno navado imajo, da ful bipkajo. Šoferji trobijo za vsako stvar; če zavijajo v levo ali desno, če koga prehitevajo, če se kdo obotavlja, če leti pešec čez cesto ali pa tudi kar tako, iz ljubega miru. Hvala bogu, pa imajo malo prilagojene trobe in niso tak zelo nadležne in nekatere tudi ne tako glasne, kot naše.
Aja pa še ta, ker pač ni tak pogosto, da imajo gospodinjstva svoj avto, obstaja transport imenovan 'Puerta-a-puerta', kar pomeni, da če greš na daljšo pot (npr. v drugo mesto) te poberejo pred vhodom in te odložijo pred vhodom tvojega cilja. Praktično ne? Pa niti ni tako drago, cene so konkurenčne.
Pa še ena, da obstaja 'moto-taxi. To so taksisti na motorju, ki vozijo vse dni v mesecu razen 20.. Tega še nisem sprobala, je pa ga moja cimra Julija :).
Druga stvar, ki me je presenetila, so varnostniki in čuvaji hiš in blokov na vsakem koraku. V vsakem shopping centru so pri izhodu in vhodu varnostniki, ki pregledajo nakup in torbe. Prav tako ima skoraj vsaka hiša in blok, v malo boljšem predelu mesta, svojega hišnika oz čuvaja, ki odpira vrata, sprejema goste in ti pomaga pri tovorjenju stvari. Očitno že imajo razloge za to…
Pa še ta, da obstajajo HALO trgovine – kar pomeni, da če se ti 'zlušta' pivo ob 1h zjutraj in ga nimaš več na zalogi, pokličeš in ti ga dostavijo na dom. Pa tudi če ti zmanjka soli sredi kuhe, ti jo pripeljejo (če vam ideja s pivom ni bila najbolj všeč).
Obstaja tudi vrsta trgovine, ki sem jo jaz poimenovala 'walking shop'. Kar pomeni, da moški nosijo po mestu raznorazne prigrizke (čokoladice itd.), cigarete, kavo imenovano tinto in čaj in če nimaš denarja za celo škatlico, ti prodajo tudi en cigaret za slabih 300 cop kar bi blo hmm 10 centov?!
Na vsakem ovinku pa seveda prodajajo raznorazne sadne sokove (iz svežega sadja, da se razumemo), prigrizke (arepas – masa iz koruzne moke v obliki malo debelejše palačinke polnjene s sirom, jajcem, …, empanadas – masa prav tako iz koruzne moke polnjena z mesom na tisoč in en način ter ocvrte v olju, carimanolas – prav tako stvar iz koruzne moke (ja, tu se je dosti koruznih stvari) poljene s čim ti srce poželi… ) in še kaj za lačne trebuščke. V tej deželi lačen res ne moreš bit!
Sledijo 'telefonske govorilnice'. Ne take, ki so pri nas že zdavnaj iz mode zaradi poplave mobilne telefonije, tu imajo namreč govorilnice mobilnih telefonov. Kdor ne najde druge zaposlitve si na ulico postavi stolček in mizico z napisom Llamadas a todo destino, kupi par telefonov in sim kartic različnih operaterjev ter prodaja minute (tu je prej kot stanje pomembno koliko minut imaš) tistim, ki so ostali brez. Ena minuta stane od 100 do 200 cop (ne vem koliko centimov točno bi bilo to).
Trenutno je to vse kar se spomnim…o novih 'kulturnih šokih' pa sporočam sproti.
Imejte se lepo in mislite na mene!
petek, 16. oktober 2009
Still on vacations...
Po dveh tednih v Kolumbiji sem še vedno turist pa čeprav to ni bil moj prvoten namen. Po enem tednu bivanja pri Jaimeju, Lini in Luz sem se preselila v stanovanje, kjer živimo vse, ki smo se prijavile za isto delo. To smo Mehičanka Karina, Brazilka Paula, Julia iz Ekvadorja, Ximena iz Kostarike ter moja malenkost. Verjetno ste opazili, da so vse iz Latinske Amerike razen mene, ki izstopam v vseh merilih iz tega območja. No, ko sem že pri tem naj vam povem eno anekdoto, ki se mi je pripetila v teh zadnjih dneh: en dan, ko smo se odpravljale gledat kako bo potekalo naše delo, smo se peljale v avtobusu, ki ni bil prilagojen za večje ljudi od 1m 60. Ker je bil bus nabito poln sem jaz morala stati. To mi ne bi povzročalo večjih težav, če pač ne bi rabila imeti sklonjene glave dobrih 30 min. Na srečo pa je bila na strehi odprtina za okno kjer sem našla prostor za svojo glavo in povzročila, da se je cel bus smejal moji velikosti in moji neugodni situaciji.
Torej da se vrnem k moji selitvi. Kljub temu da sem mislila, da bo prvo stanovanje tudi moje zadnje, zraven tega, da sem se počutila kot doma, so zame skrbeli kot v hotelu, sem se zaradi logističnih in praktičnih razlogov preselila s puncami. Živimo v 3 sobnem stanovanju z veliko dnevno sobo primerno za žurke v bolj ali manj elitni soseski. Edino kar še manjka je, da začnemo delat. Čeprav tudi to kaže na boljše, manjka še samo datum kdaj začnemo.
Naša dnevna soba in jedilnica
Ker je bil v ponedeljek dela prost dan smo izkoristili podaljšan vikend za mini dopust v Cartageni. Na pot smo se odpravili v soboto zjutraj, 6 ljudi nabasanih v mini taxi. Eden izmed novih kolegov je taksist, ki nam nudi ugodne prevoze po mestu in še kam.
Cartagena oddaljena 110 km od Barranquille in eno izmed najlepših mest južne Amerike iz časov kolonizacije. Zgodovinski center mesta, ki ga obdaja 13 km obzidja, zgrajenega v 16. stoletju, da bi ustavili pirate in osvajalce karibske obale, spada pod Unescovo zaščito. Znotraj obzidja se nahajajo pisane hišice z balkončki polnih rož, majhni trgci, kjer je možno kupit od sončnih očal do domačih piškotov. Priljubljen park, kjer se domačini hladijo v senci dreves, je posvečen Simonu Bolivarju – El Libertador-ju, ameriškega 'junaka' katerega želja je bila združiti Ameriške države pod imenom Gran Colombia (po domače povedano predhodinca EU). Nad mestom se dviga grad San Felipe de Barajas s pogledom na okolico.
Cartagena, staro mestno jedro
Mi smo bili nastanjeni v hotelskem delu mesta imenovanega Bocagrande, dobri 2 min od rajske plaže karibskega morja, posejane s palmami in rjavim peskom, kjer domačini izkoristijo polne denarnice turistov s pestro ponudbo masaž (da te prepričajo ponudijo brezplačen 'vzorec'), prodajo raznoraznega 'kiča', hrane in seveda ne manjka svežih sadnih sokov. Mladina pa s plesanjem puye na plaži ustvarja še bolj vroče ozračje.
Ko si enkrat v Cartageneni, ne smeš izpustiti obiska otokov Rosario, 50 km oddaljenih od kopnega. 27 otokov je del naravnega parka katerega glavna atraktivnost je bogata zbirka koral. Turistični ogled otokov vključuje možnost potapljanja in ogled koral, kopanje na eni izmed najlepših plaž Playa Blanca, kjer je možnost, da te osvojijo otročki ki pripadajo ljudstvu Baru, kosilo na otoku Tierrabomba, ter ogled njegovega gradu San Fernando de Bocachica, z vodičem, ki ga ne razumeš niti besede :). Zelo lep izletek, če izvzamem, da me je pretreslo prosjačenje otrok, ki so poskakali v vodo vsakič ko so videli, da se približuje ladja. Niso nas pustili same niti med kosilom…
Eden izmed otočkov
Po treh dneh v čudoviti Cartageni je sledil prvi uradni sprejem vseh tutorjev (to je moj uraden naziv za delo ki ga bom opravljala) v Santa Marti, na sedežu Univerze Megdalena. Kajti delo ki ga bom opravljala je projekt kolumbijskega Ministrstva za šolstva in Univerze Magdalena. Sprejemu pri dekanu najstarejše univerze v regiji je sledilo seznanjanjem s projektom. Zraven tega pa seveda rumba (zabava po naše) in dan na plaži.
Nas 5 na sprejemu
Zdaj pa še par besed o delu, zaradi katerega sem tu, preden zaspite pred tem sprisom. Kot sem že omenila je to projekt, s katerim želijo pomagat socialno ogroženim otrokom, ki so bili prikrajšani za šolanje predvsem zaradi prisiljene selitve (politični konflikti znotraj države) in pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin. Le-tem otrokom želijo omogočit, da bi se vključili v šolski sistem ne glede na njihove težave in za to s program imenovanim Circulos de Aprendizaje nudijo predšolsko usposabljanje. Ne gre za šolo ampak zgolj za pomoč otrokom, da pridobijo osnovno znanje (kako se piše, koliko dni ima teden, katera je desna stran in katera leva itd.) preden gredo v osnovno šolo. Naloga tutorja je pomagati tem otrokom skozi igro in razvedrilo.
Naš konkreten primer je skupina 16 otrok starih od 6 do 13 let, ki živijo na obrobju mesta v pogojih, ki si jih ne znate predstavljat, če tega ne vidite. To so hiše 'zgrajene' iz raznoraznih materialov na goli zemlji, včasih brez vode, elektrike itd. Njihovi starši so v večini primerov nepismeni, brez perspektive, kar vpliva tudi na njih. Otroci so prisiljeni delat, da zaslužijo hrano zase in svojo družino…
Svojo skupinico dobim šele čez kaka dva tedna do takrat pa bom na usposabljanju pri drugih tutorjih, ki že pridno delajo. Enkrat sem že bila in se čisto zaljubila v te malčke. Čeprav bo delo zelo naporno in zahtevno se ga že zelo veselim.
To bi bilo za zdaj vse. No naslednjič ko se spet javim pa vas lepo pozdravljam iz vroče Barranquille.
Torej da se vrnem k moji selitvi. Kljub temu da sem mislila, da bo prvo stanovanje tudi moje zadnje, zraven tega, da sem se počutila kot doma, so zame skrbeli kot v hotelu, sem se zaradi logističnih in praktičnih razlogov preselila s puncami. Živimo v 3 sobnem stanovanju z veliko dnevno sobo primerno za žurke v bolj ali manj elitni soseski. Edino kar še manjka je, da začnemo delat. Čeprav tudi to kaže na boljše, manjka še samo datum kdaj začnemo.
Naša dnevna soba in jedilnica
Ker je bil v ponedeljek dela prost dan smo izkoristili podaljšan vikend za mini dopust v Cartageni. Na pot smo se odpravili v soboto zjutraj, 6 ljudi nabasanih v mini taxi. Eden izmed novih kolegov je taksist, ki nam nudi ugodne prevoze po mestu in še kam.
Cartagena oddaljena 110 km od Barranquille in eno izmed najlepših mest južne Amerike iz časov kolonizacije. Zgodovinski center mesta, ki ga obdaja 13 km obzidja, zgrajenega v 16. stoletju, da bi ustavili pirate in osvajalce karibske obale, spada pod Unescovo zaščito. Znotraj obzidja se nahajajo pisane hišice z balkončki polnih rož, majhni trgci, kjer je možno kupit od sončnih očal do domačih piškotov. Priljubljen park, kjer se domačini hladijo v senci dreves, je posvečen Simonu Bolivarju – El Libertador-ju, ameriškega 'junaka' katerega želja je bila združiti Ameriške države pod imenom Gran Colombia (po domače povedano predhodinca EU). Nad mestom se dviga grad San Felipe de Barajas s pogledom na okolico.
Cartagena, staro mestno jedro
Mi smo bili nastanjeni v hotelskem delu mesta imenovanega Bocagrande, dobri 2 min od rajske plaže karibskega morja, posejane s palmami in rjavim peskom, kjer domačini izkoristijo polne denarnice turistov s pestro ponudbo masaž (da te prepričajo ponudijo brezplačen 'vzorec'), prodajo raznoraznega 'kiča', hrane in seveda ne manjka svežih sadnih sokov. Mladina pa s plesanjem puye na plaži ustvarja še bolj vroče ozračje.
Ko si enkrat v Cartageneni, ne smeš izpustiti obiska otokov Rosario, 50 km oddaljenih od kopnega. 27 otokov je del naravnega parka katerega glavna atraktivnost je bogata zbirka koral. Turistični ogled otokov vključuje možnost potapljanja in ogled koral, kopanje na eni izmed najlepših plaž Playa Blanca, kjer je možnost, da te osvojijo otročki ki pripadajo ljudstvu Baru, kosilo na otoku Tierrabomba, ter ogled njegovega gradu San Fernando de Bocachica, z vodičem, ki ga ne razumeš niti besede :). Zelo lep izletek, če izvzamem, da me je pretreslo prosjačenje otrok, ki so poskakali v vodo vsakič ko so videli, da se približuje ladja. Niso nas pustili same niti med kosilom…
Eden izmed otočkov
Po treh dneh v čudoviti Cartageni je sledil prvi uradni sprejem vseh tutorjev (to je moj uraden naziv za delo ki ga bom opravljala) v Santa Marti, na sedežu Univerze Megdalena. Kajti delo ki ga bom opravljala je projekt kolumbijskega Ministrstva za šolstva in Univerze Magdalena. Sprejemu pri dekanu najstarejše univerze v regiji je sledilo seznanjanjem s projektom. Zraven tega pa seveda rumba (zabava po naše) in dan na plaži.
Nas 5 na sprejemu
Zdaj pa še par besed o delu, zaradi katerega sem tu, preden zaspite pred tem sprisom. Kot sem že omenila je to projekt, s katerim želijo pomagat socialno ogroženim otrokom, ki so bili prikrajšani za šolanje predvsem zaradi prisiljene selitve (politični konflikti znotraj države) in pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin. Le-tem otrokom želijo omogočit, da bi se vključili v šolski sistem ne glede na njihove težave in za to s program imenovanim Circulos de Aprendizaje nudijo predšolsko usposabljanje. Ne gre za šolo ampak zgolj za pomoč otrokom, da pridobijo osnovno znanje (kako se piše, koliko dni ima teden, katera je desna stran in katera leva itd.) preden gredo v osnovno šolo. Naloga tutorja je pomagati tem otrokom skozi igro in razvedrilo.
Naš konkreten primer je skupina 16 otrok starih od 6 do 13 let, ki živijo na obrobju mesta v pogojih, ki si jih ne znate predstavljat, če tega ne vidite. To so hiše 'zgrajene' iz raznoraznih materialov na goli zemlji, včasih brez vode, elektrike itd. Njihovi starši so v večini primerov nepismeni, brez perspektive, kar vpliva tudi na njih. Otroci so prisiljeni delat, da zaslužijo hrano zase in svojo družino…
Svojo skupinico dobim šele čez kaka dva tedna do takrat pa bom na usposabljanju pri drugih tutorjih, ki že pridno delajo. Enkrat sem že bila in se čisto zaljubila v te malčke. Čeprav bo delo zelo naporno in zahtevno se ga že zelo veselim.
To bi bilo za zdaj vse. No naslednjič ko se spet javim pa vas lepo pozdravljam iz vroče Barranquille.
petek, 2. oktober 2009
C O L O M B I A
En kolumbijsko-karibkski-vroč pozdrav vsem, ki spremljate moje dogodivščin po svetu.
Tokrat bo prizorišče dogajanja Kolumbija natančneje mesto Barranquilla, kjer bom 3 mesece odkrivala kolumbijsko kulturo in življenje. Razlog za kaj sem tu ni turistične narave temveč predvsem praktične. AIESEC, študentska organizacija je kriva, da sem se odločila podat v to 'nevarno' deželo, kjer se vsakdanjik Kolumbijcev vrti okoli pridelovanja in izvažanja droge!! In moj namen je da dokaže vsem, ki mislijo da je to edino kar se tu počne totalna bedarija in da iz lastnih izkušen govorim o lepotah Kolumbije in srčnosti ljudi. Moja primarna zadolžitev pa bo učenje otrok, ki so zaradi socialnih problemov prikrajšani v življenju. Učila jih bom osnovne predmete...kako pa bo to potekalo pa sledi v nadaljevanju, kajti šele jutri imamo prvi uradni sestanek in z delom naj bi pričela šele v ponedeljek.
Zdaj pa o prvih vtisih... prispela sem v četrtek po našem - Slovenskem času enkrat zgodaj zjutraj, po Kolumbijskem pa v sredo 30.9 ob 21h zvečer (časovna razlika je 7 ur, ko se pri vas večeri je tu šele zgodnje popoldne). Potovala sem več kot 30 ur, sama in bona. Kot so mi napovedale moje prijateljice sem res na avijonu sedela zraven simpatičnega Kolumbijca, ki mi je namenil par ur uvoda v kolumbijsko življenje, in 10 ur vožnje je minilo kot bi mignil (je pa res da sem večino poti prespala).
Začasno so me nastanili pri fantu, ki dela pri AIESECU in stanuje v stanovanju s svojo sestrično, kjer imata, kar je tipično za malo bolj premožne Kolumbijce, svojo 'hišno pomočnico'. Njeno funkcijo sem ugotovila šele danes, ko sem videla, da se zjutraj vstane in pripravi zajtrk, poskrbi da so želodčki siti in pospravi stanovanje. To je baje normalno za kolumbijske družine (ko opazujem vse to se mi zdi kot da bi dobila stransko vlogo v eni izmed telenovel).
Ta dva dni kar sem tu sem večino časa preživela na Univerzi, Uninorte, najstarejši univerzi v regiji. To je mini mesto, kjer se najde zraven fakultet vse kar študent potrebuje - restavracije, kafeterije, kozmetični salon, knjigarne, fastfoodi, knjižnica... Včeraj sem šla na tečaj kubanske salse, ki je kot še marsikatera druga dejavnost zastonj za študente.
Poskusila sem tudi že dobrote, ki jih ponuja kolumbijska gastronomija. Hrana je tipično karibska: banane imenovane platanos, ki se pripravijo na tisoč in en način in se jedo za zajtrk, kosilo, večerjo, kot sladica, kot priloga k mesu..., druga stvar, ki jo jaz enostavno obožujem je riž s kokosom, in seveda ne manjka tropskega sadja in iz njega narejenih naravnih sokov...enostavno ODLIČNO! Čeprav trenutno nimam ne okusa in ne vonja vem da bo moje bivanje tu pravi gurmanski užitek.
Življenje je dokaj poceni. Kosilo v študentski menzi stane 1.7e, vozovnica za bus 0.5e, sveže stisnjen sok 0.7e...
Klima pa naravnost odlična (čeprav se mora moje telo na to še privadit). Zelo je vlažno in brez potenja enostavno ne gre. Verjetno vsi takoj opazijo ravno po tem, da nisem od tu. Mislim, da če bo šlo tak naprej se bom posušila pri lastnem telesu :).
Kar se pa tiče infrastrukture in podobnega so vidne razlike med bogatimi in revnimi. Na severu mesta (kjer sem trenutno nastanjena) se gradi na veliko, kompleksi blokov rastejo kot gobe in shopping centri so veliki, kot mini mesto. Medtem ko na jugu ljudje bivajo v mini barakicah in živijo skromno življenje.
Trenutno se nahajam v pisarni AIESECA na univerzi, kjer je okoli mene 10 kolumbijcev, ki v smehu in veselju do življenja opravljajo svoje delo in radovedno poizvedujejo o Sloveniji in življenju pri nas. Zunaj dežuje (ja, dežuje ampak vroče je še vedno), kar je tipično za ta letni čas. Konec meseca bo konce deževnega obdobje in bo nastopilo sušno. Počasi se odpravljamo na kosilo...me prav zanima kaj bo tokrat dobrega?
To je nekaj malega o prvih vtisih dveh dneh v Barranquilli, četrtem največjem mestu, rojstnem kraju Shakire. ;)
Tokrat bo prizorišče dogajanja Kolumbija natančneje mesto Barranquilla, kjer bom 3 mesece odkrivala kolumbijsko kulturo in življenje. Razlog za kaj sem tu ni turistične narave temveč predvsem praktične. AIESEC, študentska organizacija je kriva, da sem se odločila podat v to 'nevarno' deželo, kjer se vsakdanjik Kolumbijcev vrti okoli pridelovanja in izvažanja droge!! In moj namen je da dokaže vsem, ki mislijo da je to edino kar se tu počne totalna bedarija in da iz lastnih izkušen govorim o lepotah Kolumbije in srčnosti ljudi. Moja primarna zadolžitev pa bo učenje otrok, ki so zaradi socialnih problemov prikrajšani v življenju. Učila jih bom osnovne predmete...kako pa bo to potekalo pa sledi v nadaljevanju, kajti šele jutri imamo prvi uradni sestanek in z delom naj bi pričela šele v ponedeljek.
Zdaj pa o prvih vtisih... prispela sem v četrtek po našem - Slovenskem času enkrat zgodaj zjutraj, po Kolumbijskem pa v sredo 30.9 ob 21h zvečer (časovna razlika je 7 ur, ko se pri vas večeri je tu šele zgodnje popoldne). Potovala sem več kot 30 ur, sama in bona. Kot so mi napovedale moje prijateljice sem res na avijonu sedela zraven simpatičnega Kolumbijca, ki mi je namenil par ur uvoda v kolumbijsko življenje, in 10 ur vožnje je minilo kot bi mignil (je pa res da sem večino poti prespala).
Začasno so me nastanili pri fantu, ki dela pri AIESECU in stanuje v stanovanju s svojo sestrično, kjer imata, kar je tipično za malo bolj premožne Kolumbijce, svojo 'hišno pomočnico'. Njeno funkcijo sem ugotovila šele danes, ko sem videla, da se zjutraj vstane in pripravi zajtrk, poskrbi da so želodčki siti in pospravi stanovanje. To je baje normalno za kolumbijske družine (ko opazujem vse to se mi zdi kot da bi dobila stransko vlogo v eni izmed telenovel).
Ta dva dni kar sem tu sem večino časa preživela na Univerzi, Uninorte, najstarejši univerzi v regiji. To je mini mesto, kjer se najde zraven fakultet vse kar študent potrebuje - restavracije, kafeterije, kozmetični salon, knjigarne, fastfoodi, knjižnica... Včeraj sem šla na tečaj kubanske salse, ki je kot še marsikatera druga dejavnost zastonj za študente.
Poskusila sem tudi že dobrote, ki jih ponuja kolumbijska gastronomija. Hrana je tipično karibska: banane imenovane platanos, ki se pripravijo na tisoč in en način in se jedo za zajtrk, kosilo, večerjo, kot sladica, kot priloga k mesu..., druga stvar, ki jo jaz enostavno obožujem je riž s kokosom, in seveda ne manjka tropskega sadja in iz njega narejenih naravnih sokov...enostavno ODLIČNO! Čeprav trenutno nimam ne okusa in ne vonja vem da bo moje bivanje tu pravi gurmanski užitek.
Življenje je dokaj poceni. Kosilo v študentski menzi stane 1.7e, vozovnica za bus 0.5e, sveže stisnjen sok 0.7e...
Klima pa naravnost odlična (čeprav se mora moje telo na to še privadit). Zelo je vlažno in brez potenja enostavno ne gre. Verjetno vsi takoj opazijo ravno po tem, da nisem od tu. Mislim, da če bo šlo tak naprej se bom posušila pri lastnem telesu :).
Kar se pa tiče infrastrukture in podobnega so vidne razlike med bogatimi in revnimi. Na severu mesta (kjer sem trenutno nastanjena) se gradi na veliko, kompleksi blokov rastejo kot gobe in shopping centri so veliki, kot mini mesto. Medtem ko na jugu ljudje bivajo v mini barakicah in živijo skromno življenje.
Trenutno se nahajam v pisarni AIESECA na univerzi, kjer je okoli mene 10 kolumbijcev, ki v smehu in veselju do življenja opravljajo svoje delo in radovedno poizvedujejo o Sloveniji in življenju pri nas. Zunaj dežuje (ja, dežuje ampak vroče je še vedno), kar je tipično za ta letni čas. Konec meseca bo konce deževnega obdobje in bo nastopilo sušno. Počasi se odpravljamo na kosilo...me prav zanima kaj bo tokrat dobrega?
To je nekaj malega o prvih vtisih dveh dneh v Barranquilli, četrtem največjem mestu, rojstnem kraju Shakire. ;)
Naročite se na:
Objave (Atom)
