Bruselj po Bruslju

Ker pravijo, da priložnost zamujena ne vrne se nobena, sem tudi jaz izkoristila priložnost enotedenske vrnitve v Bruselj. Moja nizko cenovna prevoznika sta bila Klemen, prijatelj iz Bruslja in Ryan air, moja gostiteljica pa bivša sodelavka Rebecca.
Teden je minil kot bi mignil, občutki ob ponovnem srečanju z Brusljem in vsemi mojimi pa neopisno fantastičeni. Takšeni, da bi brez pomisleka ostala!
Prispela sem v ponedeljek 6.10 po 12 urah nočne vožnje, ki sem jo 90% prespala. Po nastanitvi pri Rebecci se je moj pohod po Bruslju začel. 7 dni je mogoče res veliko ampak za obiskat in srečat vse stare znance pa veliko premalo. Meni je uspelo pa četudi je dan za mene imel več kot 24 ur in je zajtrk bil kosilo in večerja zgodnji zajtrk.
Teden se je začel s srečanjem z Romeom in kosilom pice v zame najboljšem PIZZA HUT-u, nočni Bruselj, drugi dan croaissant in kava v Paninos-u. Da pa brez zapletov pri meni res ne gre, so za nameček 'pickpocket' faloti ukradli Romeovo denarnico iz moje torbice...vendar to me ni ustavilo...

V torek je sledilo srečanje s sodelavci iz Europe Unlimited in pogostitev s potico, Barcafejem in Gorenjko. Za kosilo DURUM (kebab meso ovito v palačinko) o katerem sem sanjala odkar sem šla iz Bruslja. Ne samo da stane samo 3.5e, zraven namreč dobiš še pommes-frites (krompirček). Sledil je shopping po Chausse d'Ixelles in Rue Neufe, ki je najbolj znana nakupovalna ulica, ter umirjen večer z Rebecco.

V sredo sem na račun Aleševega rojstnega dneva (asistent Ljudmile Novak in sodelavec iz Parlamenta) kosila s pisarno iz Parlamenta v Slovenski hiši. Zvečer me je francozinja Pamela (ki je med drugim živela v Mariboru leto in pol ter ga tako vzljubila, da bi šla takoj nazaj :)) povabila na čisto ta pravi kuskus. Zanimiv pripetljaj se mi je zgodil, ko sem jo čakala pred fitnesom, kjer sva se tudi spoznali. Zunaj stati me je videl moj 'trener' body combata (kamor sem hodila 2 meseca zastonj :)) in ves 'zgrožen' priletel me vprašat, kaj delam zunaj in zakaj me več ni na njegove ure. Ko mu uspem razložit, da več nisem v Bruslju in da sem samo na obisku mi reče, da si vseeno naj sposodim opremo in pridem naslednji dan .

V četrtek sem kosila v centru mesta pri Kitajcu, kjer stane kosilo samo 3.6e. Sledil je sprehod po enem izmed mnogih parkov – Tervuren, kjer pa sem bila zdaj prvič. Zvečer sem šla v kino gledat film Mama mia in bila ABBI 'thankful for the music' – hvaležna za glasbo in navdušena nad filmom. Sledil je 'soiree' s sošolkama Aio in Petro, ki v Belgiji uživata Erasmus življenje. Pile smo pivo v mojem najljubšem lokalu – Mappa Mundo, kjer so nam prijazni fantje – prvič odkar sem bla v Bruslju, plačali pijačo.

Petek se je začel bolj pozno in prav tako končal. Zvečer sva z Rebecco ob kozarčku Refoška, degustirali kuhane kostanje – fresh iz Slovenije. Po spraznjeni steklenici sva se podali v Down Town na degustacijo piva v pivnico Floris. Pridružila sta se nama še Romeo in Pamphil, ki sta navdušena nad Rebeccino ideo preizkušala pivo z okusom banane, kokosa, absint …

V soboto sem kofetkala s Tino, angležinjo in Rebecco, ter 'rahlo' nakupovala preden sem se srečala z Erasmovci iz Rotterdama še posebej pa z bivšima sošolkama iz srednje šole Tinko in Majo. Ponudila sem se jim za hitro vodičko po Bruslju in jih peljala na pivo v Delirijum. Ker je bila v moje dnevnem planu še večerja pri Aude in Borisu, sem jih morala kar hitro zapustit. Aude, Francozinja iz Normandije, je pripravila njihovo tipično jed Raclette, ki je zelo preprosta in enostavno odlična. Delikatesne klobase preliješ s sirom, ki ga stopiš na plošči, namenjeni prav za to jed, njami. Noč sem nadaljevala z Marianthi in Frankom s plesanjem v klubu, ki je v bistvu stanovanjska hiša in zelo priljubljen kraj za zabave asistentov in stažistov iz Evropskih institucij – Parc Savoy.

V nedeljo je Rozala (hčerka Ljudmile Novak) skuhala odlično nedeljsko kosilo. Zadnji večer sva s Pamelo preživeli na Place Flagey, v enem izmed mnogih lokalov na kozarčku KRIEK-a (tipično bellgijsko pivo z okusom češenj) in pommes-frites-u.

Pa je prišel spet ponedeljek in moj odhod domov. Dan se je začel že ob 3h zjutraj in se končal naslednji dan ob isti uri. 12 ponedeljkovih ur sem preživela v Benetkah, kjer sem čakala na vlak za Ljubljano. Ker sem bila v Benetkah že 5 krat res ni ostalo več veliko za pogledat. Bili smo Me, myself and I ter se sprehajali po uličicah, pili latte machiato za 3.6e, jedli pice in 'spali' na klopcah :).
To je bilo še eno izmed mojih popotovanj, čeprav mislim, da je zdaj čas, da se malo ustavim in posvetim resnim stvarem :). So pa nova že v začetnih fazah planiranja…ker kot pravi Švedski pregovor : 'Kdor želi prepevati, bo vedno našel pesem.'
Do naslednjič, ko se vam ponovno javim se imejte maksimalno lepo in uživajte vsak dan, kot da je zadnji ;).

'Jesenske' počitnice na sončnem Rodosu

Ko je pri nas jesen že trkala na vrata, sva se mi dve z mamo odpravili na zaslužen in dolgo pričakovan oddoh. Privoščili sva si dopust na najbolj sončnem grškem otoku, Rodosu. 'Lenarili' sva sedem dni in hkrati odkrivali njegove zanimivosti. Nastanjeni sva bili v hotelu Manousous v samem srčku turističnega dela mesta Rodos, kjer naju je z ene strani obdajala zelo znana 'ulica Barov', z druge pa ulica 'hrane' in 'trgovinic'. Do obale sva imeli pa dobrih 3 minute hoje.

Mesto Rodos se nahaja na severnem delu otoka in dobesedno štrli v morje. Tako ga obdajajo plaže s vzhodne kot tudi z zahodne strani, s tem da je ena stran bolj vetrovna kot druga. Rodos je največji med dvanajstimi otoki v otoški skupini grških otokov, imenovanih Dodekanez v vzhodnem Egejskem morju in četrti največji Grški otok. Od Turške meje je oddaljen le 17 navtičnih milj.

Otok je večini znan po ogromnemu kipu Kolososa, ki je v antičnem času stal ob vhodu v pristanišče in bil kasneje v potresu porušen. Večini nam je ta mogočen bakren svetilnik bolj znan kot eden izmed sedmih čudes antičnega sveta. Danes na njegovem mestu, v pristanišču Mandraki, stojita košuta in jelen, kot ena izmed zaščitnih znakov otoka. Svetovnega slovesa je tudi stari del mesta Rodos, ki izvira iz časa srednjega veka, ko so na otoku živeli vitezi Templarji. Prav to mestece znotraj 4km obzidja, spada v zakladnico Unescove dediščine. Ogleda vredna je tudi Rodoška Akropola, ki ji dominira Tempelj posvečen bogu Apolonu. Ob samem vznožju pa se razprostira drugi največji olimpijski stadion v antičnih časih, kjer pa se nikoli v zgodovini niso odvijale olimpijske igre pa čeravno je sedemkratni zmagovalec le teh, Diagoras, prihajal iz Rodosa.
Kar se tiče samega mesteca poteši še tako zahtevnega turista. Čez dan kultura, zvečer zabava. Tako kot pač to Grki znajo. Ne manjka ne pijače in ne hrane. Vztrajni gostinci vabijo, vzklikajo, žvižgajo tako, da lačen ne moreš ostat.
Me dve z mamo sva, kot pravi turistki, in z namenom da spoznava okolje, kjer bivava, odšli na voden ogled po otoku, ki ga je organizirala agencija Sun holidays, vodila pa njihova simpatična vodička. Peljali so nas k lončarju, na pokušino sume –grško žganje, sulvakije – ražnjiče, vina itd. itd. Ogledali smo si mesto Lindos, mesto belih hišk z akropolo.

Ker pa najin popotniški duh še ni bil potešen, sva si sami organizirali izlet po notranjosti otoka s sposojenim avtomobilčkom – kot pravi grški turistki bi morali to počet s skuterjem, ampak… Zapeljali sva se do Doline metuljev, kjer pa razen v imenu, ni bilo kaj dosti metuljčkov. Baje je njihova sezona poletje. Ogledali sva si Sedem izvirov, ki pa so naju pustili razočarane. Vtis so nama popravile terme Kalithea, ki izvirajo iz antičnih časov. Danes so zelo lepo prenovljene in so tudi edina plaža na otoku, ki se plača. Na poti do doma sva se še ustavili v vasici Koskinu, kjer ima vsaka hišica drugačne barve vrata.

To je bil na kratko prestavljen najin oddih na Rodosu. Seveda pa sva zraven vseh ogledov in izletov, čez dan uživale na plaži, ob večerih pa na kozarčku Mythosa (grško pivo) ali vinčeka in sprehodih po mestecu.