Sanje me vodijo v širni svet...

Po dolgem času spet pišem svoj blog… Minila sta čudovita meseca življenja doma med svojimi domačimi in dva meseca 'norega' študentskega življenja v Ljubljani. Tokrat pa se vam javljam iz Bruslja, kjer bom opravljala (kot večina že ve) trimesečno prakso pri poslanki Ljudmili Novak v 'hiši Evrope' - Parlamentu. Čaka me 'novo', predvsem drugačno življenje in da boste o vsem na tekočem se bom kar se da potrudila. Že v naprej se opavičujem za morebitne zaostanke objavljanja bloga, kar pa se slikic tiče pa bo verjetno več krajine in okolja kot pa mene ;).
No, pa začnimo lepo po vrsti. Pot Lenart-Bruselj je potekala brez zapletov. Vozila sva se dobrih 11h in prečkala tri države. Bil je zelo zanimiv in lep nedeljski izlet. V večernih urah sem se nastanila v svoj nov dom – pastorialni center, kjer slovenska cerkev nudi prenočišča slovenskim in tujim stažistom ter asistentom. Imam majhno sobico v 3nadstropni hiši, dvajset minut hoje oddaljene od Parlamenta. Spoznala sem svoja dva cimra, punco iz Slovaške, ki odhaja že v soboto in fanta o katerem vem samo, da je prav tako iz Slovaške in da je kuhar. V ponedeljek sem bila na spoznavnem dnevu v Parlamentu. Spoznala sem sodelavce (Robija poznam že iz časov, ko je v Bruslju bila še Julči in Aleša), poslanko in Slovenca, ki dela na oddelku za prevajalce. Popoldan sem šla na 'kratek' sprehod z I-podom (namesto moje Luci mi poje on) po starem mestnem jedru, si privoščila čokoladico, opravila prve nakupe in si uredila svoje novo bivališče. Danes pa se je začelo že zares. Sedim v pisarni in opravljam svoje prvo delo. Bila sem tudi na sestanku slovenskih poslancev ter na odboru za kulturo in izobraževanje. Zraven nalog, ki jih bom dobivala sproti, bo moja največja zaposlitev bila 'učenje' francoščine.
Prvi vtisi so (za enkrat) super. Navdušena sem seveda še nad vsem. Po mnogih 'informacijah' o Bruslju kot dolgočasnem mestu, svojega mnenja še ne morem dati, čeprav bom jaz že poskrbela, da temu ne bo tako. Za enkrat me je očaral s svojimi parkci, severnjaško arhitekturo – rdeče-opečnate fasade strnjenih hiš in mnogimi čokoladnicami.
Čeprav sem tokrat sama, mi pri začetni zmedenosti pomagajo moji sodelavci. Po drugi strani pa okolje poznam že od prej (ko je bila tu Julči) in mi ni ravno čisto tuje.
Kar se tiče vremena pa je boljše kot zadnje dni v Sloveniji, čeprav zelo nepredvidljivo – razpršeni oblaki s soncem.

Na koncu bi se rada še zahvalila vsem mojim babikam , ki so se tako številčno udeležile moje poslovilne v petek. To, da je bilo super pa se lahko prepričate sami na www.manuela-volmajer.spaces.live.com .
Imejte se lepo in uživajte v pomladi, ki je bojda k vam že prišla…
Mislite kaj na mene in javite se kaj!

A plus et gros bisous!

m.