Zanimivosti iz drugega sveta

Ker vas verjetno vse zanima kako se živi tukaj na drugi strani oceana, v tej tako zeloooo 'nevarni' deželi sem se odločila, da z vami delim stvari, ki so mene tako ali drugače presenetile, šokirale in nasmejale.
Ena zanimivost je na primer transport. Velika večina barranquillčanov namreč nima svojega avta (razlog so astronomsko visoke cene že rabljenih avtov), zato je temu primerno veliko število taksijev in avtobusov. Ceste so obarvane v Chevrolet-e rumene barve (ta znamka namreč prevladuje) in v pisane avtobuse vseh velikosti, ampak ne prekašajo naših.


Vsi taksisti vozijo brez taksi metra (to tu sploh ne obstaja) in najcenejša pot (hkrati tudi najkrajša) stane 4000 kolumbijskih pesotov kar je okrog 2e oz malo manj. Lahko pa, če nimaš naglas tujca 'shandlaš' na 3000 cop. Pa še več oseb, kot je dovoljeno, vozijo. Meni se je zgodilo, da nas je bilo 7 v malem Chevrolet-u.


Vožnja z avtobusom brez klime stane 1300 pesotov in s klimo 1400 cop (ok. 80 centov). Vozovnico kupiš kar pri vozniku in če moraš vmes prestopiš, moraš kupit novo. In nisem uspela dobit zemljevida poti avtobusov niti urnika. Domačini poznajo avtobusne poti in busi vozijo brez prestanka (kot kak metro sistem brez urnika) in tudi postaja je pred vrati tvoje hiše, če živiš ob cesti. Namreč ni postaj, kjer se pobira potnike ampak samo z pomahaš, skočiš gor in se že odpelješ. Morem priznat, da zelo praktična zadeva, ker dejansko nisi vezan na uro niti na kraj odhoda. Ceste po mestu so večinoma enosmerne in brez črt po sredini, tako da vsak vozi kakor se mu zljubi. Kar se tiče pešcev, pa sploh nimajo nobene prometne pravice in tudi prehodov je zelo malo. Tako da če si malo bolj drzen (tako kot na primer jaz), se ti lahko hitro zgodi, da te 'šičnejo' s ceste. Pa še čudno navado imajo, da ful bipkajo. Šoferji trobijo za vsako stvar; če zavijajo v levo ali desno, če koga prehitevajo, če se kdo obotavlja, če leti pešec čez cesto ali pa tudi kar tako, iz ljubega miru. Hvala bogu, pa imajo malo prilagojene trobe in niso tak zelo nadležne in nekatere tudi ne tako glasne, kot naše.
Aja pa še ta, ker pač ni tak pogosto, da imajo gospodinjstva svoj avto, obstaja transport imenovan 'Puerta-a-puerta', kar pomeni, da če greš na daljšo pot (npr. v drugo mesto) te poberejo pred vhodom in te odložijo pred vhodom tvojega cilja. Praktično ne? Pa niti ni tako drago, cene so konkurenčne.
Pa še ena, da obstaja 'moto-taxi. To so taksisti na motorju, ki vozijo vse dni v mesecu razen 20.. Tega še nisem sprobala, je pa ga moja cimra Julija :).

Druga stvar, ki me je presenetila, so varnostniki in čuvaji hiš in blokov na vsakem koraku. V vsakem shopping centru so pri izhodu in vhodu varnostniki, ki pregledajo nakup in torbe. Prav tako ima skoraj vsaka hiša in blok, v malo boljšem predelu mesta, svojega hišnika oz čuvaja, ki odpira vrata, sprejema goste in ti pomaga pri tovorjenju stvari. Očitno že imajo razloge za to…

Pa še ta, da obstajajo HALO trgovine – kar pomeni, da če se ti 'zlušta' pivo ob 1h zjutraj in ga nimaš več na zalogi, pokličeš in ti ga dostavijo na dom. Pa tudi če ti zmanjka soli sredi kuhe, ti jo pripeljejo (če vam ideja s pivom ni bila najbolj všeč).
Obstaja tudi vrsta trgovine, ki sem jo jaz poimenovala 'walking shop'. Kar pomeni, da moški nosijo po mestu raznorazne prigrizke (čokoladice itd.), cigarete, kavo imenovano tinto in čaj in če nimaš denarja za celo škatlico, ti prodajo tudi en cigaret za slabih 300 cop kar bi blo hmm 10 centov?!


Na vsakem ovinku pa seveda prodajajo raznorazne sadne sokove (iz svežega sadja, da se razumemo), prigrizke (arepas – masa iz koruzne moke v obliki malo debelejše palačinke polnjene s sirom, jajcem, …, empanadas – masa prav tako iz koruzne moke polnjena z mesom na tisoč in en način ter ocvrte v olju, carimanolas – prav tako stvar iz koruzne moke (ja, tu se je dosti koruznih stvari) poljene s čim ti srce poželi… ) in še kaj za lačne trebuščke. V tej deželi lačen res ne moreš bit!


Sledijo 'telefonske govorilnice'. Ne take, ki so pri nas že zdavnaj iz mode zaradi poplave mobilne telefonije, tu imajo namreč govorilnice mobilnih telefonov. Kdor ne najde druge zaposlitve si na ulico postavi stolček in mizico z napisom Llamadas a todo destino, kupi par telefonov in sim kartic različnih operaterjev ter prodaja minute (tu je prej kot stanje pomembno koliko minut imaš) tistim, ki so ostali brez. Ena minuta stane od 100 do 200 cop (ne vem koliko centimov točno bi bilo to).

Trenutno je to vse kar se spomnim…o novih 'kulturnih šokih' pa sporočam sproti.

Imejte se lepo in mislite na mene!