Cabo de la Vela y Valledupar

Pa sem le dočakala… in začela delat. Za mano je slab teden privajanja se na otročke. Z enkrat imam skupinico 9 otrok, od teh dva fanta in 7 punc, čeprav je vpisanih 16. Stari so od 7 do 10 let. Večina jih že zna pisat in brat, najrajši pa barvajo in se igrajo (tak so mi povedali). Zaenkrat se razumemo super, čeprav me preglasijo in prehitijo v reševanju nalog.
Vseh pet nas dela skupaj v neopremljeni hiši s tremi sobami. Nimamo še stolov, miz, luči in ventilacije (tu je to eden izmed pogojev, ker pri taki vročini ni možno delati), ampak vse to so obljubili do naslednjega tedna. Tako da sedimo na tleh z zvezki na kolenih in se učimo. Kljub pogojem so veseli in nasmejani, polni energije. Niti en se ni pritožil nad tem, vse je bolj zanimalo, kdaj dobijo zvezke in domačo nalogo. Najbolj so pa veseli, ko me lahko popravljajo, če povem kaj narobe. Vem, da bomo dobro sodelovali in se ogromno naučili.

Drugače pa smo se prejšnji vikend s puncami odpravile raziskat Kolumbijsko puščavo.

Aventura se je začela že v Rioachi, kjer je bil prvi postanek po 6 urah vožnje iz Barranquille. Prispele smo v zgodnjih jutranjih urah, se odpravile na plažo in kasneje na tržnici pričakale, da se odprejo trgovine in se opremimo s hrano iz konzerv. Izgubljene sedet na stopnicah nas je videla domačinka, ki nas je povprašala kam se odpravljamo. Zgrožena nad dejstvom, da se odpravljamo v puščavo brez kakršnega koli plana, rezervacije in po vrhu v deževni dobi (ja tudi v puščavi tu pa tam dežuje) nam je ponudila pomoč. Zrihtala nam je prevoz in vse potrebne povezave ter nočitev. Po nadalnjih 4 urah vožnje (iz Rioache do Uribie in iz Uribie do Cabo de la Vela – cilja) smo prispele v raj na zemlji. Že sama vožnja po puščavi me je presenečala, ko sem videla na vsakih par km izza grmičevja domorodce, ki hodijo neznano kam po poteh (ki sploh niso poti) brez oznak in smerokazev. Cabo de la Vela leži v pokrajini La Guajira, ki je znana, da jo poseljujejo indijansko pleme Wayuu. Kar je tipičnega za to pleme je, da se ukvarjajo z ribolovom in živinorejo (ovce), žene pa pletejo 'mochila' (torbe za čez ramo – značilno za Kolumbijo) in razna druga okrasja. Ribiči, ki so nas odpeljali na turistično točko Faro, od koder naj bi se videlo 7 barv morja, so nam razložili, kako stojijo stvari pri njih oz. kaj jim narekuje zakon. Prevladuje poligamija; moški, ko si nagleda žensko, si jo kupi. Plača jo z nakitom in denarjem in ko si nagleda novo, ponovi zadevo. Imajo lahko več žen za katere morajo seveda skrbeti. Ne malokrat se pa zgodi, da vse te žene živijo skupaj pod eno streho in služijo svojemu princu!!! Ženska pa seveda ne sme imeti več kot enega. No, to je taka bolj trač zadeva…drugače pa si ženske barvajo obraze z barvo, da se obvarujejo pred močnim puščavskim soncem.

V tej vasici, ki leži malo da ne na morju, se spi v visečih mrežah, zelo malo umiva, ker skoraj da ni vode in uporablja elektriko samo od 18h do 21h. Živijo predvsem od turizma (višek sezone je december in januar) čeprav so cene so zelo nizke. Me smo plačale za nočitev dobra dva evra, za sveže ribice 3 in pivo 30 centov. Vse to na obali 10 korakov od morja. V raju, neumite in peskaste smo preživele dve noči. Nazaj grede smo se ustavile v mestecu Maicao, ki je znano po črnem trgu. Je dokaj blizu Venezuele, od koder uvažajo poceni 'robo' (Venezuela je baje še cenejša kot Kolumbija) in jo po ugodni ceni tu prodajajo. S tem sem se seznanila na poti nazaj, ko so policisti ustavili avtobus in ga začeli pregledovat. So že imeli razlog, ko so iz okvirja za televizor začeli vlačili viskije, riž, iz prostora za klimo bencin in podobno. Da so pregledali cel avtobus natovorjen s prepovedanimi stvarmi, smo porabili dobro urco. Bogi šofer, ki je bil ob dodaten zaslužek in veseli policaji, ki ga bodo zastonj žingali. Po 12urnem popotovanju smo utrujene in še bolj umazane prispele domov. Aja, pozabila sem še omenit dogodivščino s kozami s katerimi smo si delile sedež dobri dve uri. Me na lušno, one pa na malo manj…

Nekak tak smo zgledale v 'prtljažniku' štirikolesnika po vožnji po puščavi

Ta vikend pa smo preživele v rojstnem kraju Vallenata, zvrsti glasbe, ki navdušuje tako mlade kot stare Kolumbijce, Valledupar. Mesto leži ob reki Guatapuri ob vznožju Sierre Nevade (najvišji Kolumbijski vrh). Celotno mestece živi za glasbo in od glasbe. V samem centru se odvija vsakoletni festival vallenata, ki privablja množice, da se zavrtijo ob zvokih harmonike (mi bi se od sramu pogreznili v zemljo, oni pa to poslušajo in plešejo celo v diskotekah). Svojo zgodbo ima tudi reka, nad katero bdi Sirena. Legenda pravi, da vsako dekle, ki se kopa v tej reki, več ne zapusti mesta in se poroči z vallenatom (prebivalec Valleduparja).
Razlog za kaj smo se odpravile prav tja je bil AIESEC, ki je tam organiziral Globale Village (dogodek, kamor se povabi vse tuje praktikante, da predstavijo svojo državo). 11 držav in stotine radovednih Kolumbijcev, ki jih je zanimalo prav vse, od a do ž. Povabili so nas v radijsko oddajo, na televizijo, pripeljali skupino vallenata… do take mere, da so me celo čez dva dni ljudje v baru prepoznali. Za en vikend sem se počutila kot hollywodska zvezda.
Brazilija, Kostarika, Mehiko, Slo, Argentina in Nemčija

Zdaj pa smo spet nazaj, pripravljene na male gobice, ki čakajo na domačo nalogo.

Naslednji vikend nas čaka Santa Marta s svojimi plažami (pravijo, da najlepšimi v Ameriki) in park Tayrona.

Do naslednjič naj vas greje sonček in misel name!