Končana so popotovanja hrabre Lucije in Manuele

V sredo, ko smo prispele smo si ogledale Marseille. Z Lucijo sva se odločili da Barbi, v času njenega obiska, pokaževa vsa najina najljubša mesteca na obali: Hyeres in Sanary sur mer in seveda Toulon Imele smo se odlicno. Čeprav sva se morali v četrtek že izselit iz najine sobice, smo zadnje dni našega erasmusa bivale v zelo lepem študentskem apartmaju, prav tako v campusu pri našemu prijatelju Gani.
Vsak dan je bil poslovilen dan…V četrtek zadnja salsa, v petek zadnja čaga v študentu, v soboto so nama Kolumbijci naredili degustacijo njihove hrane (koruzne palačinke), Bradson naju je povabil na vodno pipo, v nedeljo Ricky na kosilo, ribo in hobotnico, ki ji je sam ujel, Vietnamka Minh na pečene banane in karaoke…Bilo je zelo lepo, nepozabno in zelo žalostno. Predvsem dejstvo, da zapuščam mesto in ljudi, ki so postali moji prijatelji… Nič več skupnega življenja z mojo Luc, najinih kavic, smejanja, klepetanja, potovanj…Nič več sončka, ki me zjutraj zbudi, sprehoda po zelenem campusu, vsakodnevnih obiskov in druženj v moji sobici…Nič več plesanja salse, animiranja vseh najinih prijateljev, organiziranja izletov… Ti štirje meseci so bili res nepozabni in nekaj boljšega kar se mi je zgodilo do zdaj. Sploh pa odločitev za Erazmus izmenjavo priporočam vsem in izkoristite kar se vam ponuja, ker to ostane za vedno del vas. Spoznaš tako slabe kot dobre stvari in ljudi. Vse to te pa samo utrdi in naredi močnejšega in boljšega. Naučiš se živeti v mešanici kultur, karakterjev, običajev... Postaneš strpnejši in tolerantnejši. Ugotoviš pa, da jih ni čez ljudi, ki te ves ta čas čakajo doma in se veselijo tvoje vrnitve; prijatelji in družina. Hvala vam vsem, ki ste skrbeli, da vas nisem pozabila :) in ste me pridno obveščali ves ta čas. Vse kar lahko še rečem je to, da je bila to za mene nepozabna in najboljša šola za nadaljnje življenje…

Hvala še enkrat in rada vas imam...
Kmalu me čaka nova preizkušnja... do takrat pa uživanje in druženje z vsemi vami!!

m.

Lizbona, Sintra

Zadnja dva dneva najinega junaškega popotovanja po Portugalski sva izkoristili za ogled Lizbone in bližnje vasice Sintra.
Prvi dan sva porabili za ogled pravljične vasice Sintra, ki je s svojimi številnimi gradovi, dvorci in vrtovi kot iztrgan list iz pravljice. Streljaj vstran od Lizbone in mestne vročine je že v davnih časih bila idealen kraj, kjer so počitnice preživljale plemiške družine. V 19. stoletju je bila center evropske romantične arhitekture, danes pa je del Unescove svetovne dediščine.
V centru vasice stoji Palacio Nacional, kraljeva rezidenca, nad njo pa se razprostira širen Parque Natural, v katerem so ostanki gradu Castelo de Mouros, nad njim Parque de Pena poln jezer, eksotičnih rastlin in dreves. V parku pa mogočna magična palača Palacio Naional de Pena, ki s svojo pisano fasado spominja na gradove iz pravljic. Preden sva 'prilezli' na vrh, s pomočjo prijaznih Brazilcev, ki so se naju usmilili in nama ponudili prevoz, ko so videli da sva se dejansko podali na tri km pot v hrib in obiskali vse te gradove in parke, sva se proti večeru odpravili v Lizbono. Prespali sva v zelo simpatičnem hostlu Poet, v samem centru mesta in se drugi dan podali odkrivat Lizbono.
Lizbona, glavno mesto Portugalske, leži na sedmih gričih in ob reki Tejo, ki se izliva v Atlantski ocean. Na griču Sao Jorge dominira mestu grad, s koder se razprostira čudovit pogled na mesto. Ob bregu reke je največji mestni trg Praca do Comercio. Lizbona je razdeljena na več mestnih četrti. Ena iz med njih je najstarejša Alfama, po kateri sva se peljali s tradicionalnim lizbonskim tramvajem št. 28. To je predvsem Arabsko obarvano območje z ozkimi, natrpanimi uličicami. Za zabave željne tako mlade kot stare je zanimiv Bairro Alto, zgodovinsko zanimiv pa je Belem, oddaljen 6km iz samega centra. To je kraj odkoder je 8.6.1497 izplul velik raziskovalec Vasco da Gama na dvoletno potovanje, kjer je odkril morsko pot do Indije, ki je pripomogla k bogatenju Portugalske. Ko se je Vasco da Gama vrnil je dal Dom Manuel I zgraditi samostan Mosteiro dos Jeronimos, v katerem so shranjeni njegovi posmrtni ostanki. Samostan je danes del Unescove svetovne dediščine, tako kot tudi Torre de belem, ki simbolizira Obdobje odkritij. Stolp, ki leži ob bregu reke, je v 16. stoletju služil kot obramba pred vhodom v lizbonsko pristanišče. Oba spomenika sta zgrajena v tipičnem manuelinskem slogu, poimenovanem po kralju Manuelu I., ki je vladal Portugalski v 16. stoletju.
Ob 500. letnici smrti Henrija Pomorščaka so postavili ogromen spomenik, blizu Torre de Belem, kjer so uprizorjeni slavni in pomembni možje Portugalske.

V poznih urah v torek zvečer sva se vrnili v Coimbro, kjer naju je čakala francoska večerja (Barbi je imela za cimra francoski par) in pot v Francijo.

COIMBRA, Conimbriga, Figueira da Foz

V sredo popoldan sva prispeli po slabih dveh urah voznje iz Porta k Barbi v Coimbro. Nastanili sva se pri Barbi v 'Erazmus gradicku'. Pravljicna hiska stoji v samem centru studentskega dogajanja, tako zurerskega kot studijskega.
Coimbra, univerzitetno mesto, ki je skozi zgodovino veljalo za eno izmed prestiznejsih v Evropi in prvo na Portugalskem, uziva podoben sloves se danes. Studentje se vedno ohranjajo dolgoletne tradicije: obleceni v tradicionalne obleke ozivljajo stare obicaje. Obleke, ki jih nosijo s castjo skozi leta studija na koncu slavnostno unicijo in se tako simbolicno poslovijo od studentskih let. Prav tako posvetijo veliko pozornosti tudi brucom, ki jih z razlicnimi obredi sprejmejo medse. Znacilne so tudi studentske hise imenovane Republicas, ki delujejo na podoben nacin kot bratovscine. V njih biva poseben studentski spiritus... sobe in prostori nasploh so opremljeni zelo boemsko. Studenje, ki v njih bivajo, prirejajo razne obede in zabave na katere so povabljeni vsi. In seveda tudi mene je doletela ta 'cast' :). Z Barbi sva sli na njihovo zabavo. Prijazen Portugalec mi je razkazal celo hiso in mi predstavil njihovo zivljenje.
Univerza dominira na vrhu Coimbre, do katere vodi vec kot 200 stopnic. Obkrozena je s stevilnimi fakultetami. Ponasa se z bogato barocno knjiznico, v kateri je ohranjenih vec 200.000 knjig iz 16. do 18. stoletja. Knjige so se vedno na izposojo. Sama konstrukcija in materiali stavbe so ohranili knjige v tako dobrem stanju. Pred insekti, ki unicujejo papir pa jih varujejo netopirji naseljeni v sami zgradbi, ki le-te pobijajo.
Mestece je polno studentov, ki posedajo v lokalckih in se ucijo ob reki.
Dva dni sva to poceli tudi medvi. Barbi nama je prikazala svoje erazmus zivljenje... sli smo na kozarcek porta, caipirino, igrali biljard ter zurali z ostalimi erazmovci.

V soboto smo se odpravile na izlet v bljiznje anticno mestece Conimbrigo, kjer smo se sprehajale med ostanki rimskega mesteca in se s pomocjo Lucijine domislije, virtualno vracale v svet starih Rimljanov :) . Ogledale smo si tudi muzej, ki hrani izkopanine iz tega obdobja.

Nedelja je bila namejnjena obisku obmorskega mesteca Figueira da Foz. Sprehajale smo se po kilometerski pesceni obali vzdolz Atlantskega oceana, se slikale in se utrujene, od neprespane noci odpravile domov.

Jutri naju caka Lizbona in okolica, v sredo pa 'back to France', kjer se nama bo pridruzila se Barbi.

se nadaljuje...

Portugalska

In ze je prisel torek in odhod na Portugalsko k Barbi. Po naporni noci na letaliscu in premrazenem spanju na zeleznih stolih prispeva ob 8 uri zjutraj v Porto (ze v drugem casovnem pasu, ura prestavljena za eno uro nazaj). Se vsedeva na metro, ki naju pripelje do centra mesta, odloziva prtljago na zelezniski postaji in se odpraviva na prvo odkrivanje mesta. Najprej seveda, da lahko sploh zaziviva greva na kavo na glavni aveniji, kjer nama prijazna natakarica postreze z gratis roglickom in nama zacaruna 'celih' 1.1e za kavo. Prvi šok! Nato se zacne najin popotovanje:

PORTO
Milijonsko mesto ob bregovih reke Douro navdusuje s svojo slikovito arhitekturo in ulicicami krizemkrazem. Pot sva zaceli na glavni zelezniski postaji Sao Bento, kjer so stene v glavnem vhodu 'polepljene' s s poslikanimi ploscicami v modri barvi, tipicno za Portugalsko. Te ploscice se imenujejo azulejos in za njih je znacilno, da so rocno poslikane in motivi na njih v modri barvi. Sprehodili sva se po aveniji Aliados, kjer so stavbe v slogu Francoske secesije iz 19.stoletja. Na vrhu se bogoti Mestna hisa, ki mene osebno spominja na dunajsko. Nato sva se povzpeli na 76m visok stolp Torre dos Clerigos, kjer sva opazovali prebujajoc Porto iz pticje prspektive. Vjugali sva po ulicicah navzdol vse do reke. Na poti so naju 'ustavlajle' cudovite cerkve in stavbe, ki pa v vecini samevajo in klicejo k prenovi. Prisli sva do predela, ki nosi duso zgodovine Porta, Ribeira. Nastavljali sva se zgodnemu soncku, se slikali in sprehajali ob reki ter opazovali domacine. Cez reko je speljan megalomanski dvoetazni most, ki ga je v 19. stoletju koncal ucenec Gustava Eiffla. Na vrhu je promet rezerviran za pesce in metro linijo. Telovadba po hribu nazaj gor, naju je pripeljala spet do zelezniske postaje. Pot sva nadaljevali po drugi strani in prisli do glavne nakupovalne ulice. Opazovali sva slascice v izlozbah in cene nasploh ter se cudili nizkim cenam (celo v primerjavi s Slovenijo, je vse zelo poceni). Utrujeni od potovanja in nenaspanosti sva se okrog 13 ure odpravili k Barbi v Coimbro.

se nadaljuje...

Predzadnji vikend na 'Obali'

V soboto dopoldan sva se odpravili na krajsi izlet v bljiznje obmorsko mestece Sanary sur mer. Vreme je bilo ze skoraj poletno, kar sva izkoristili za lezanje na 'klopci' in soncenje. Ceprav je mestece skoraj vasica, so ulicice polne pisanih trgovinic in majhnih kavarnic in restavracij. Streljaj vstran se razprostira dobrih 500m dolga pescena plaza Bonnegrace, ki povezuje Sanary s sosednjim mestecem.
Zvecer so nam (se Anglezinji Harriette) erazmovci pripravili poslovilno vecerjo, ki se je nadeljevala v bljiznem disku Fashion room. V slovo so nam podarili naso uokvirjeno skupinsko sliko in italijanki sta spekli torto. Vsak je pripravil kaksno jed za prigriznit. Lucija je spekla palacinke, ki so seveda sle za med.

V nedeljo sva popoldan preziveli s Kolumbijci. Najtamlajsi izmed njih, 17. letni Cristian naju je povabil k sebi na kosilo. Z bratom zivita v stanovanju blizu plaze, kjer imajo lastniki stanovanj skupinski bazen, tenis igrisce in se kaj bi se naslo. Seveda sva kuhali me2 in tako nahranili celo cetico fantov :). Po kosilu smo igrali oz me2 sva poskusali igrati tenis in pink ponk. Utrujeni od dvourne hoje (avtobusi v to smer ob ne nedeljah ne vozijo) sva kaj kmalu zaspali.

Ponedeljek in torek sta minila predvsem v pripravah za Portugalsko in dolgo 12 urno potovanje. Letalo sva imeli v sredo ob 6uri zjutraj zato sva sli na pot ze v torek zvecer in noc preziveli na letaliscu.
Se zadnjic sva sli na tecaj francoscine in se poslovili od Madame Omdhal, ki je bila ena izmed boljsih profesoric sploh. Naucila nas je mnogo zanimivih in za zivljenje v Franciji uporabnih reci.

In zdaj Vive le Portugal!!

Adeus e ate logo! :) ('Nasvidenje do naslednic')
m.

Prave pocitnice

Ceprav sva danes ugotovili, da se na tako dolgih pocitnicah ni bila nobena od naju, sva dejansko brez obveznosti komaj od zacetka tega tedna. Izpiti so za nama (obcutki bolj tak-tak, vsaj iz moje strani) in slabo vreme tudi. Ta teden sva predvsem pocivali in uzivali. Sli sva malo po razprodajah :), v kino (prvic v 3mesecih) gledat fracoski film, ki je bil zelo ok in malo na izlet.

Sli smo Lucija in Eric (prijatelj iz Guadaloupa) v obmorski mesteci Antibes in St. Raphael. Vreme je bilo cudovito; soncek in celih 15 stopinj.

V Antibes smo se sprehodili po starem delu mesta, skozi provansalsko trznico, po obzidju vse do plaze. Lucija je, impresionirana nad Alpami, ki so se videle v ozadju, nardila sto in eno sliko cudovite pokrajine. Res je zanimivo videt kombinacijo gorovja pokritega s snegom in se prehajat po obali. Naslednji postanek je bil v malo bolj turisticnem mestecu St. Raphael, ki pa glede na letni cas, res ni mogel ponuditi tega kar bi sicer lahko. Naredili smo turo po obali in mestu ter se rahlo utrujeni vrnili domov.

Dan sva zakljucili s standardno salso v 113. Ceprav sem plesala samo enkrat, sem ugotovila da sem doma premalo vadila :) in skoraj pozabila korake.

Danes sva se sprehodile do najinega mesteca La Garde in ugotavljale, da kako je to zanimivo, da ko se clovek navadi, integrira ter spoji z okolico, mora it. Sprehajali sva se z bagetko pod roko, mimojdocim pomagali in dajale direkcije, pozdravljali znanance...

Jutri imamo 'poslovino' zabavo z erazmovci in najinimi prijatelji...;(

Se vam se javim kaj preden grem na Portugalsko!

Amusez-vous bien et gros bisou!

m.

Spet na toplem :)

Po dooolgem casu se spet malo javaim, da vam povem kako je biti spet nazaj, dalec od doma, kjer ni zime ne mraza, kjer ze cvetijo marjetice :).

Prispeli sva v nedeljo, brez zapletov, po planu. Doziveli temperaturni sok, se aklimatizirali in se zaceli s polno paro ucit, da nadoknadiva za 3 mesece nazaj, ko sva bile na 'pocitnicah'. V petek in ponedeljek imava izpita in upava, da bo za naju kaj lazje :).

Drugace pa je bila vrnitev, po pocitnicah doma med domacimi, zelo drugacna, kot pa takrat ko sva prisli sem prvic. Zdaj nisva sli vec v neznano, z zeljo po novih spoznanstvih in odkrivanju novega. Pot ze poznava, na vse nenavadno sva se ze navadili, veva kje bova spali in s kom se bova druzili.

Ostali so nama se dobri trije tedni erazmus zivljenja pol pa vrnitev v 'realnost' :). Po izpitih bova ga izkoristile na polno, pogledali kar se je za pogledat ostalo, obiskali Barbaro in jo gostili za nekaj dni. Ceprav vem da bo minilo ko 'sus', ze komaj cakam da pridem domov. Kajti vse lepo se enkrat mora koncati, da se lahko zacne na novo se boljse!

Do takrat se vam se kaj javim, da vam porocam o dogodivscinah Lucije in mene :).

Lepo bodite in naj vas soncek greje...(dokler ga se imate:))!

A bientot et gros bisou!

m.