Zanimivosti iz drugega sveta

Ker vas verjetno vse zanima kako se živi tukaj na drugi strani oceana, v tej tako zeloooo 'nevarni' deželi sem se odločila, da z vami delim stvari, ki so mene tako ali drugače presenetile, šokirale in nasmejale.
Ena zanimivost je na primer transport. Velika večina barranquillčanov namreč nima svojega avta (razlog so astronomsko visoke cene že rabljenih avtov), zato je temu primerno veliko število taksijev in avtobusov. Ceste so obarvane v Chevrolet-e rumene barve (ta znamka namreč prevladuje) in v pisane avtobuse vseh velikosti, ampak ne prekašajo naših.


Vsi taksisti vozijo brez taksi metra (to tu sploh ne obstaja) in najcenejša pot (hkrati tudi najkrajša) stane 4000 kolumbijskih pesotov kar je okrog 2e oz malo manj. Lahko pa, če nimaš naglas tujca 'shandlaš' na 3000 cop. Pa še več oseb, kot je dovoljeno, vozijo. Meni se je zgodilo, da nas je bilo 7 v malem Chevrolet-u.


Vožnja z avtobusom brez klime stane 1300 pesotov in s klimo 1400 cop (ok. 80 centov). Vozovnico kupiš kar pri vozniku in če moraš vmes prestopiš, moraš kupit novo. In nisem uspela dobit zemljevida poti avtobusov niti urnika. Domačini poznajo avtobusne poti in busi vozijo brez prestanka (kot kak metro sistem brez urnika) in tudi postaja je pred vrati tvoje hiše, če živiš ob cesti. Namreč ni postaj, kjer se pobira potnike ampak samo z pomahaš, skočiš gor in se že odpelješ. Morem priznat, da zelo praktična zadeva, ker dejansko nisi vezan na uro niti na kraj odhoda. Ceste po mestu so večinoma enosmerne in brez črt po sredini, tako da vsak vozi kakor se mu zljubi. Kar se tiče pešcev, pa sploh nimajo nobene prometne pravice in tudi prehodov je zelo malo. Tako da če si malo bolj drzen (tako kot na primer jaz), se ti lahko hitro zgodi, da te 'šičnejo' s ceste. Pa še čudno navado imajo, da ful bipkajo. Šoferji trobijo za vsako stvar; če zavijajo v levo ali desno, če koga prehitevajo, če se kdo obotavlja, če leti pešec čez cesto ali pa tudi kar tako, iz ljubega miru. Hvala bogu, pa imajo malo prilagojene trobe in niso tak zelo nadležne in nekatere tudi ne tako glasne, kot naše.
Aja pa še ta, ker pač ni tak pogosto, da imajo gospodinjstva svoj avto, obstaja transport imenovan 'Puerta-a-puerta', kar pomeni, da če greš na daljšo pot (npr. v drugo mesto) te poberejo pred vhodom in te odložijo pred vhodom tvojega cilja. Praktično ne? Pa niti ni tako drago, cene so konkurenčne.
Pa še ena, da obstaja 'moto-taxi. To so taksisti na motorju, ki vozijo vse dni v mesecu razen 20.. Tega še nisem sprobala, je pa ga moja cimra Julija :).

Druga stvar, ki me je presenetila, so varnostniki in čuvaji hiš in blokov na vsakem koraku. V vsakem shopping centru so pri izhodu in vhodu varnostniki, ki pregledajo nakup in torbe. Prav tako ima skoraj vsaka hiša in blok, v malo boljšem predelu mesta, svojega hišnika oz čuvaja, ki odpira vrata, sprejema goste in ti pomaga pri tovorjenju stvari. Očitno že imajo razloge za to…

Pa še ta, da obstajajo HALO trgovine – kar pomeni, da če se ti 'zlušta' pivo ob 1h zjutraj in ga nimaš več na zalogi, pokličeš in ti ga dostavijo na dom. Pa tudi če ti zmanjka soli sredi kuhe, ti jo pripeljejo (če vam ideja s pivom ni bila najbolj všeč).
Obstaja tudi vrsta trgovine, ki sem jo jaz poimenovala 'walking shop'. Kar pomeni, da moški nosijo po mestu raznorazne prigrizke (čokoladice itd.), cigarete, kavo imenovano tinto in čaj in če nimaš denarja za celo škatlico, ti prodajo tudi en cigaret za slabih 300 cop kar bi blo hmm 10 centov?!


Na vsakem ovinku pa seveda prodajajo raznorazne sadne sokove (iz svežega sadja, da se razumemo), prigrizke (arepas – masa iz koruzne moke v obliki malo debelejše palačinke polnjene s sirom, jajcem, …, empanadas – masa prav tako iz koruzne moke polnjena z mesom na tisoč in en način ter ocvrte v olju, carimanolas – prav tako stvar iz koruzne moke (ja, tu se je dosti koruznih stvari) poljene s čim ti srce poželi… ) in še kaj za lačne trebuščke. V tej deželi lačen res ne moreš bit!


Sledijo 'telefonske govorilnice'. Ne take, ki so pri nas že zdavnaj iz mode zaradi poplave mobilne telefonije, tu imajo namreč govorilnice mobilnih telefonov. Kdor ne najde druge zaposlitve si na ulico postavi stolček in mizico z napisom Llamadas a todo destino, kupi par telefonov in sim kartic različnih operaterjev ter prodaja minute (tu je prej kot stanje pomembno koliko minut imaš) tistim, ki so ostali brez. Ena minuta stane od 100 do 200 cop (ne vem koliko centimov točno bi bilo to).

Trenutno je to vse kar se spomnim…o novih 'kulturnih šokih' pa sporočam sproti.

Imejte se lepo in mislite na mene!

Still on vacations...

Po dveh tednih v Kolumbiji sem še vedno turist pa čeprav to ni bil moj prvoten namen. Po enem tednu bivanja pri Jaimeju, Lini in Luz sem se preselila v stanovanje, kjer živimo vse, ki smo se prijavile za isto delo. To smo Mehičanka Karina, Brazilka Paula, Julia iz Ekvadorja, Ximena iz Kostarike ter moja malenkost. Verjetno ste opazili, da so vse iz Latinske Amerike razen mene, ki izstopam v vseh merilih iz tega območja. No, ko sem že pri tem naj vam povem eno anekdoto, ki se mi je pripetila v teh zadnjih dneh: en dan, ko smo se odpravljale gledat kako bo potekalo naše delo, smo se peljale v avtobusu, ki ni bil prilagojen za večje ljudi od 1m 60. Ker je bil bus nabito poln sem jaz morala stati. To mi ne bi povzročalo večjih težav, če pač ne bi rabila imeti sklonjene glave dobrih 30 min. Na srečo pa je bila na strehi odprtina za okno kjer sem našla prostor za svojo glavo in povzročila, da se je cel bus smejal moji velikosti in moji neugodni situaciji.

Torej da se vrnem k moji selitvi. Kljub temu da sem mislila, da bo prvo stanovanje tudi moje zadnje, zraven tega, da sem se počutila kot doma, so zame skrbeli kot v hotelu, sem se zaradi logističnih in praktičnih razlogov preselila s puncami. Živimo v 3 sobnem stanovanju z veliko dnevno sobo primerno za žurke v bolj ali manj elitni soseski. Edino kar še manjka je, da začnemo delat. Čeprav tudi to kaže na boljše, manjka še samo datum kdaj začnemo.



Naša dnevna soba in jedilnica









Ker je bil v ponedeljek dela prost dan smo izkoristili podaljšan vikend za mini dopust v Cartageni. Na pot smo se odpravili v soboto zjutraj, 6 ljudi nabasanih v mini taxi. Eden izmed novih kolegov je taksist, ki nam nudi ugodne prevoze po mestu in še kam.
Cartagena oddaljena 110 km od Barranquille in eno izmed najlepših mest južne Amerike iz časov kolonizacije. Zgodovinski center mesta, ki ga obdaja 13 km obzidja, zgrajenega v 16. stoletju, da bi ustavili pirate in osvajalce karibske obale, spada pod Unescovo zaščito. Znotraj obzidja se nahajajo pisane hišice z balkončki polnih rož, majhni trgci, kjer je možno kupit od sončnih očal do domačih piškotov. Priljubljen park, kjer se domačini hladijo v senci dreves, je posvečen Simonu Bolivarju – El Libertador-ju, ameriškega 'junaka' katerega želja je bila združiti Ameriške države pod imenom Gran Colombia (po domače povedano predhodinca EU). Nad mestom se dviga grad San Felipe de Barajas s pogledom na okolico.


Cartagena, staro mestno jedro

Mi smo bili nastanjeni v hotelskem delu mesta imenovanega Bocagrande, dobri 2 min od rajske plaže karibskega morja, posejane s palmami in rjavim peskom, kjer domačini izkoristijo polne denarnice turistov s pestro ponudbo masaž (da te prepričajo ponudijo brezplačen 'vzorec'), prodajo raznoraznega 'kiča', hrane in seveda ne manjka svežih sadnih sokov. Mladina pa s plesanjem puye na plaži ustvarja še bolj vroče ozračje.

Ko si enkrat v Cartageneni, ne smeš izpustiti obiska otokov Rosario, 50 km oddaljenih od kopnega. 27 otokov je del naravnega parka katerega glavna atraktivnost je bogata zbirka koral. Turistični ogled otokov vključuje možnost potapljanja in ogled koral, kopanje na eni izmed najlepših plaž Playa Blanca, kjer je možnost, da te osvojijo otročki ki pripadajo ljudstvu Baru, kosilo na otoku Tierrabomba, ter ogled njegovega gradu San Fernando de Bocachica, z vodičem, ki ga ne razumeš niti besede :). Zelo lep izletek, če izvzamem, da me je pretreslo prosjačenje otrok, ki so poskakali v vodo vsakič ko so videli, da se približuje ladja. Niso nas pustili same niti med kosilom…


Eden izmed otočkov










Po treh dneh v čudoviti Cartageni je sledil prvi uradni sprejem vseh tutorjev (to je moj uraden naziv za delo ki ga bom opravljala) v Santa Marti, na sedežu Univerze Megdalena. Kajti delo ki ga bom opravljala je projekt kolumbijskega Ministrstva za šolstva in Univerze Magdalena. Sprejemu pri dekanu najstarejše univerze v regiji je sledilo seznanjanjem s projektom. Zraven tega pa seveda rumba (zabava po naše) in dan na plaži.


Nas 5 na sprejemu

Zdaj pa še par besed o delu, zaradi katerega sem tu, preden zaspite pred tem sprisom. Kot sem že omenila je to projekt, s katerim želijo pomagat socialno ogroženim otrokom, ki so bili prikrajšani za šolanje predvsem zaradi prisiljene selitve (politični konflikti znotraj države) in pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin. Le-tem otrokom želijo omogočit, da bi se vključili v šolski sistem ne glede na njihove težave in za to s program imenovanim Circulos de Aprendizaje nudijo predšolsko usposabljanje. Ne gre za šolo ampak zgolj za pomoč otrokom, da pridobijo osnovno znanje (kako se piše, koliko dni ima teden, katera je desna stran in katera leva itd.) preden gredo v osnovno šolo. Naloga tutorja je pomagati tem otrokom skozi igro in razvedrilo.
Naš konkreten primer je skupina 16 otrok starih od 6 do 13 let, ki živijo na obrobju mesta v pogojih, ki si jih ne znate predstavljat, če tega ne vidite. To so hiše 'zgrajene' iz raznoraznih materialov na goli zemlji, včasih brez vode, elektrike itd. Njihovi starši so v večini primerov nepismeni, brez perspektive, kar vpliva tudi na njih. Otroci so prisiljeni delat, da zaslužijo hrano zase in svojo družino…

Svojo skupinico dobim šele čez kaka dva tedna do takrat pa bom na usposabljanju pri drugih tutorjih, ki že pridno delajo. Enkrat sem že bila in se čisto zaljubila v te malčke. Čeprav bo delo zelo naporno in zahtevno se ga že zelo veselim.

To bi bilo za zdaj vse. No naslednjič ko se spet javim pa vas lepo pozdravljam iz vroče Barranquille.

C O L O M B I A

En kolumbijsko-karibkski-vroč pozdrav vsem, ki spremljate moje dogodivščin po svetu.

Tokrat bo prizorišče dogajanja Kolumbija natančneje mesto Barranquilla, kjer bom 3 mesece odkrivala kolumbijsko kulturo in življenje. Razlog za kaj sem tu ni turistične narave temveč predvsem praktične. AIESEC, študentska organizacija je kriva, da sem se odločila podat v to 'nevarno' deželo, kjer se vsakdanjik Kolumbijcev vrti okoli pridelovanja in izvažanja droge!! In moj namen je da dokaže vsem, ki mislijo da je to edino kar se tu počne totalna bedarija in da iz lastnih izkušen govorim o lepotah Kolumbije in srčnosti ljudi. Moja primarna zadolžitev pa bo učenje otrok, ki so zaradi socialnih problemov prikrajšani v življenju. Učila jih bom osnovne predmete...kako pa bo to potekalo pa sledi v nadaljevanju, kajti šele jutri imamo prvi uradni sestanek in z delom naj bi pričela šele v ponedeljek.

Zdaj pa o prvih vtisih... prispela sem v četrtek po našem - Slovenskem času enkrat zgodaj zjutraj, po Kolumbijskem pa v sredo 30.9 ob 21h zvečer (časovna razlika je 7 ur, ko se pri vas večeri je tu šele zgodnje popoldne). Potovala sem več kot 30 ur, sama in bona. Kot so mi napovedale moje prijateljice sem res na avijonu sedela zraven simpatičnega Kolumbijca, ki mi je namenil par ur uvoda v kolumbijsko življenje, in 10 ur vožnje je minilo kot bi mignil (je pa res da sem večino poti prespala).

Začasno so me nastanili pri fantu, ki dela pri AIESECU in stanuje v stanovanju s svojo sestrično, kjer imata, kar je tipično za malo bolj premožne Kolumbijce, svojo 'hišno pomočnico'. Njeno funkcijo sem ugotovila šele danes, ko sem videla, da se zjutraj vstane in pripravi zajtrk, poskrbi da so želodčki siti in pospravi stanovanje. To je baje normalno za kolumbijske družine (ko opazujem vse to se mi zdi kot da bi dobila stransko vlogo v eni izmed telenovel).
Ta dva dni kar sem tu sem večino časa preživela na Univerzi, Uninorte, najstarejši univerzi v regiji. To je mini mesto, kjer se najde zraven fakultet vse kar študent potrebuje - restavracije, kafeterije, kozmetični salon, knjigarne, fastfoodi, knjižnica... Včeraj sem šla na tečaj kubanske salse, ki je kot še marsikatera druga dejavnost zastonj za študente.

Poskusila sem tudi že dobrote, ki jih ponuja kolumbijska gastronomija. Hrana je tipično karibska: banane imenovane platanos, ki se pripravijo na tisoč in en način in se jedo za zajtrk, kosilo, večerjo, kot sladica, kot priloga k mesu..., druga stvar, ki jo jaz enostavno obožujem je riž s kokosom, in seveda ne manjka tropskega sadja in iz njega narejenih naravnih sokov...enostavno ODLIČNO! Čeprav trenutno nimam ne okusa in ne vonja vem da bo moje bivanje tu pravi gurmanski užitek.

Življenje je dokaj poceni. Kosilo v študentski menzi stane 1.7e, vozovnica za bus 0.5e, sveže stisnjen sok 0.7e...

Klima pa naravnost odlična (čeprav se mora moje telo na to še privadit). Zelo je vlažno in brez potenja enostavno ne gre. Verjetno vsi takoj opazijo ravno po tem, da nisem od tu. Mislim, da če bo šlo tak naprej se bom posušila pri lastnem telesu :).

Kar se pa tiče infrastrukture in podobnega so vidne razlike med bogatimi in revnimi. Na severu mesta (kjer sem trenutno nastanjena) se gradi na veliko, kompleksi blokov rastejo kot gobe in shopping centri so veliki, kot mini mesto. Medtem ko na jugu ljudje bivajo v mini barakicah in živijo skromno življenje.

Trenutno se nahajam v pisarni AIESECA na univerzi, kjer je okoli mene 10 kolumbijcev, ki v smehu in veselju do življenja opravljajo svoje delo in radovedno poizvedujejo o Sloveniji in življenju pri nas. Zunaj dežuje (ja, dežuje ampak vroče je še vedno), kar je tipično za ta letni čas. Konec meseca bo konce deževnega obdobje in bo nastopilo sušno. Počasi se odpravljamo na kosilo...me prav zanima kaj bo tokrat dobrega?

To je nekaj malega o prvih vtisih dveh dneh v Barranquilli, četrtem največjem mestu, rojstnem kraju Shakire. ;)

Rhone-Alpes

Moje poti:

Še zadnjič iz Grenobla

Čeprav se že počasi 'prislovenjam', so spomini na pretekli zelo prekratek mesec še vedno zelo sveži.
Zadnji teden pod Alpami je minil s svetlobno hitrostjo.
Zadnja aktivnost pri kateri sem ostala je bila vožnja s kajakom po jezeru Bois de Francais. Zame je bil to prvi stik s kajakom in morem reči, da je bila zelo zanimiva izkušnja. Razen težav s smerjo vožnje, drugih nisem imela :). Fajn smo se naigrali in nasmejali.
Naslednji dan, v četrtek smo imeli kar dva 'večera'. Začeli smo z 'mednarodno kuhinjo', kar je pomenilo, da je vsak prinesel, skuhal, spekel dobrote iz svoje države... in sledila je pojedina: pizza, chips in coca-cola iz ZDA, pašta iz Italije, dobrote iz Kenije, Azije, Španije, Francije in seveda slastno dobri sirovi štrukli iz Slovenije. Improvizacijsko narejeni v pičlih 2 urah in pojedeni v 30min. Za konkurenco francoskim vrhunskim vinom smo postregli še z miš-mašom in bambusom :). Sledil je 'disko' v patiju našega faksa do jutranjih ur.
V petek popoldanski izlet na Vercors, enega izemed treh planot, ki obkrožajo Grenobel. Pogorje Vercors spada med Predalpe katerih značilnost je da so samo destruktivne: kar pomeni da jih čez par miljon tisoč let več ne bo - erozija je namreč kriva, da se iz leta v leto njihova velikost manjša :) (strokovno povedano).
No, mi smo se ustavili v smučarskem letovišču Villard de Lans, pomanjšani Postojnski jami Grotte de Choranche, kjer se ponašajo z našimi človeškimi ribicami ter v kraju Pont en Royans, katerega značilnost so viseče hiške, ki rastejo iz skale nad reko.
V soboto je sledil izlet v Lyon, tretje največjo francosko mesto. Leži ob sotočju reke Rone in Saone, ki ločita mesto na stari srednjeveški in nov moderni del ter srednji tako imenovan 'skoraj otok'- Presqu'Ile. Celodnevni izlet se je začel s sprehodom skozi sobotni market, ogled katedrale Saint-Jean ter vzpon z gondolo do dvonadstropne bazilike na grič Fourviere. Vzpust mimo ostankov rimskega mesta, sprehod po starem Lyonu med zgradbami in uličicami polnimi gostilnic in trgovinic, ki jih med seboj povezujejo tuneli imenovani traboules. Še sprehod po 'novem' Lyonu in popoldanski počitek v parku oddaljenim 10 min: Parc de la Tête d'Or. Čudovit kraj za poroke (videli smo jih najmanj 10), za ležanje na travi, za vožno s čolničkom po jezeru, za vikend piknike, za... V glavnem, č u d o v i t o.
Nedelja, dan za kopanje v jezeru Bois de Francais. Do tja pa kolesarjenje... Sem že omenila, da je Grenobel raj za kolesarje? Več kot 10km kolesarske ceste okol in okol mesta. V bistvu, sploh ne rabiš avta, ker se da vsepovsod prit s kolesom, no, razen na gore ne :).
Nov teden, novi podvigi in avanture... ostalo jih je bolj malo pa še ti so bili obarvani z žalostjo zaradi bližajočega se prehitrega odhoda. V ponedeljek nam je naša kraljica palačink Lucija naredila veliko veselje in je celo pozno popoldne pekla palačinke za ne malo lačnih glav. Porabili smo 14 jajc, 1,5l mleka in 1kg moke!
Sreda veliki finale, no ne še cisto: Soiree internationale (medkulturni večer), kar je pomenilo predstavitev držav. Mi (14 Slovencev od teh 1 fant) smo se domisli zelo izvirne predstavitve. Predstavili smo našo deželico kot kurnik v katerem živi en petelin in 13 kur. Ta kokošnjak je naredil cel spektakel. Plesali smo polko, peli Marko skače, nazdravljali na En hribček bom kupil in izkoristili čudovit glas Marjete, ki je zapela Zdravljico. Po uspehu sicer nismo prekašali Kenijcev z njihovim izvirnim afriškim nastopom, plesom in glasbo, smo pa vseeno poželi velik aplavz in ogreli publiko.
V četrtek je pa šlo za res: bil je poslovilni večer, disko žur do jutranjih ur v patiju faksa (ja, meni je to ful fascinantno, žur na faksu :)). Še pred tem pa sva s Kajo pripovedovali slovensko ljudsko pravljico v francoščini. Bilo je v sklopu ateljeja, ki smo si ga izbrali.
Petek še zadnji prelet Grenobla, slovo od vseh skritih kotičkov, gostilnic, trgovinic, ljudi...
Au revoir la France et a bientot!
Sobota, 17h dolgo potovanje do doma...
In zdaj spet doma...za kako dolgo? Za vedno ;)

Se vedno v Grenoblu

Polovica mojega bivanja v Grenoblu je ze mimo. Ostane nam se samo slabih 14 dni preden pademo spet nazaj v realnost in ucenje za izpite :(.
Tu pod gorami se se vedno na polno dogaja. Urnik je natrpan in to skorada brez pauze.
Pretekli teden je bil eden izmed aktivnejsih:
V ponedeljek so nam na faksu organizirali Garden Party ob jezeru Paladrou (saj sem ze omenila, da je to regija nestetih jezer,ne?). Pogumnejsi so se namakali, tisti malo manj pa basali z aperitivom, ki se je zavlekel vse do piknika pozno v noc. Naslednji dan je bil 14. julij, Francoski drzavni praznik torej dela in 'ucenja' prost dan. Preziveli smo ga na Napoleonovi cesti, s postankom v mestecu Vizille, kjer smo si ogledali muzej francoske revolucije ter ob jezeru Laffrey. Cesta vozi med hribi in dolinami, kjer se nahajajo cudesa narave - od gore v obliki igle, do naravnega gorskega oboka itd. Zvecer smo se rahlo utrujeni odpravili v mesto gledat ognjemet v spremljavi elektro glasbe.
Sreda, dan rekreacije in kulture. Po popoldanskem nogometnem turnirju (nasa ekipa je zal izgubila ampak zmagala v 'ferpleju') smo se zvecer odpravili z okroglo gondolo na trdnjavo nad Grenoblom, La Bastille. Ogled mesta s pticje perspektive , sprehod po skrivnih rovih in ze je bil cas za party.
Cetrtek dan off, dan za lenarjenje in priprave na pester vikend. V petek popoldan po predavanjih izlet na Chartreuse, eno izmed treh gora, ki obdajajo Grenobel. Ogled zelo moderne cerkve s se modernejsimi slikami, Saint hugus de Chartreuse se je zacel z dezjem. Nic kaj manj ni padalo, ko smo bili pod samostanom karuzijanskega meniskega redu. Vendar to nas ni ustavilo, da se ne bi povzpeli pes na 2km odaljen samostan v idilicnem okolju. Premoceni do kosti sprispeli na cilj. Kartuzijce imamo tudi pri nas (se dobro, da je bilo v muzejo to napisano :)) in sicer v samostanu v Pleterjah. Za njih je 'znacilno', da zivijo zaprti vstran od vsakdanjega zivljenja, kajti le tako se lahko popolnoma predajo in sluzijo Bogu. Ena izmed posebnosti teh menihov iz La Chartreuse je pridelovanje zganja iz zelisc, ki jih pridelajo sami. Trenutno le trije menihi poznajo skrivnosten recept tega zelenega napoja. Tudi to nismo izpustili, degustacije v pridelovalnici.
Sobota, kino matineja pa ceprav zgodaj popoldan. Ledena doba 3 po francosko zmaga :). Zvecer pa party z Lucijo po lokalnih barih.
Nedelja, dan za izlat. Odhod v zgodnjih jutranjih urah do Chamonix-a, luksuznega smucarskega letovisca ob vznozju najvecjega vrha Evrope, Mont Blanc(4810m). Mi smo se povzpeli vse do 3842 metrov, do vrha Aiguille du Midi. Nepozabo dozivetje! Stati na visini, kjer je zrak redkejsi in imas obcutek, da si prevec spil (alkohola mislim), sonce kot da bi bilo na dotiku roke, okoli tebe pa vecna belina in zaledeneli vrhovi. Na -1 stopinji smo se sprehajali iz enega vrha na drugega, obcudovali pohodnike, ki so gazili po snegu vse do vrha ter plezalce, ki so preizkusali trdoto ledu. Res je bila dobra nalozba teh 34e, ki ti jih poberejo za 20min voznjo z gondolo! Spet na tleh smo se sprehodili po mestecu Chamonix in obcudovali naravo.
Avanture se nadaljujejo...prva je danes, voznja s kayakom!

to be continued ...

Francija poletje 09

Po dolgem dolgem casu spet ozivljam moj skoraj pozabljeni blog. Res ni v moji navadi, da bi se stvari lotevala tako nesistematicno, ampak tokrat naj bo izjama. Govorim namrec o tem, da mi cas ni dopuscal (vem, cito brezvezen izgovor) da bi vam opisala svoje 'dopustovanje' pri Katji na Madeiri. Obljubim, da se pride...
Zdaj vam bom namrec en mesec posredovala sveze novice iz Francije, natancneje iz Grenobla, kjer prezivljam svoje pocitnice. Kot vas vecina najverjetneje ze ve, nas je 15 slovencev, ki studiramo francoscino, dobili stipendijo za en mesec studija v Grenoblu na Univerzi Stendhal, centru za francoscino kot tuji jezik, CUEF. Tukaj se nahajam ze dober teden in morem priznati, da je cudovito (no, kdaj pa meni ni?).
Pot se je zacela 10 dni nazaj, ko smo se s posadko: Katy - Katarina, Luc - Lucija in Marjo odpravile za dva dni v Pariz. V bistvu smo v Parizu prezivele samo en dan, ampak ta je bil tako intenziven, da sem imela obcutek da kar traja in traja. Ker je to bil ze moj cetrti obisk Pariza, sem vodstvo po mestu prevzela jaz (no, saj bi jo itak v vsakem primeru :D). Ogledale smo si vse kar se ogledat mora plus izpolnila sem si svojo najvecjo zeljo zadnjih par let: sle smo na koncert ZOUK glasbe. To je predvsem francoska glasba, ki se je rodila na Antilih v Karibskem morju, na otokih Martinique in Guadaloupe. Za lazjo predstavo: lambada je ena izmed varijant te glasbe. No, na tem 'mojem' koncertu je sodelovalo 12 trenutno najbolj 'vrocih' zvezdnikov zouk scene. Peli so v zivo ob spremljavi benda skorajda 4 ure. Bilo je nepopisno super!
Naslednji dan smo se s TGV-jem (francoski hitri vlak) napotile do Grenobla, 500km odaljenega mesta v regiji Rhone-Alpes pod Mont Blancom. Prispele smo v dobrih 3 urah! To je hitrost, ne pa nasi 'hitri' vlaki!
In zacelo se je lusno :). Nahajamo se v campusu 5 km od centra mesta, ki je velik kot nasa malo manjsa vas. Stanujemo v podobnih studentskih domih, kot sem stanovala ze v Toulonu. Vsak ima svojo sobico s kopalnico in skupno etazno kuhinjo. Od studenta do faksa vozi tram (ja, to je tak velik kompleks samih studentskih domov in fakultet) ampak me smo se odlocile za bolj zdrav in ekoloski (saj ne da tram ne bi bil) transport: najele smo si kolesa za en mesec za samo 15e. Grenobelj namrec velja za najbolj ravno francosko mesto tako, da nam ni nic hudega se voziti okoli. Do mesta imamo 10 min pa se to je ves cas kolesarska steza.
Kar se pa studija tice pa je takole. Mi smo tukaj 'na praksi', kar pomeni, da so z nami na predavanjih sami ze profesorji iz celega sveta, ki poucujejo francoscino kot tuj jezik. Na dan imamo 5 ur predavanj, ki se 'vlecejo' od zjutraj 8.30 pa vse do popoldneva 17.30. Preostali cas pa imamo zapolnjen z aktivnostmi in ekskurzijami, ki jih organizirajo za nas. Namrec zraven stipendije smo dobili se 3 placane izlete po regiji in okolici.
Prvi izlat smo ze iskoristile ta vikend. Sli smo v bljiznjem Annecy-u. Ne poti smo se se ustavili v Chambery-u, manjsem kraju, ki je vcasih spadal pod Italijo in ob najvecjem francoskem jezeru Aix-les-Bains (dolg je namrec 18km in sirok 3km). Annesy velja za eno lepsih francoskih mest. Mene osebno spominja na Brugge v Belgiji oz na malo lepse Benetke. Mestece se razprostira ob jezeru Annesy. Idealen kraj za prezivljanje pocitnic, kjer se od vrocine hladis v zelo cistem jezeru s pogledom na prostrane Alpe. Mi smo dan na 'plazi' izkoristili s sposojo pedolina in se kopali v jezeru. Bil je cudovit dan pa ceprav zelo neprespan. Pa kaj bi vam govorila, saj veste kak je bit mlad ;).
Zraven vsega kulturnega udejstvovanja pa ne manjka tudi nocnega odkrivanja mesta in spoznavanja ljudi...
Danes, dan pred francoskim drzvanim praznikom (jupi, jutri smo doma :)) imamo piknik ob jezeru (se enem, tu jih je namrec ogromno, kajti pred mnogimi mnogimi leti je vse do sem segal ocean) z ognjemetom. Jutri pa nas caka ogled mesteca Vizille, kjer se bomo kopali - spet v jezeru :).
Drugace pa je vreme fenomenalno (to je malo da vam naredim 'luste') ce ne vcasih ze prav nevzdrzno. Kdo bi si misli, da je lahko v mestecu, ki ga obdajajo trije veliki masifi taksna peklenska vrocina.
Slikice sledijo...

Pozdravcek izpod soncne strani Alp!