Relax, take it eeeeeasy...

Po dveh tednih in pol čakanja na delo se nam je prejšnji teden delno le uresničila ta pobožna želja. Verjetno ste že slišali za stereotip o latincih, da vse kar se da naredit danes, lahko počaka do pojutrišnjega? No, tu se stvari odvijajo nekako takole. Čeprav še svojih otročkov nimamo (so jih morali najprej poiskat, ja, prav ste prebrali, poiskati po hišah. Tukaj namreč ni tako kot pri nas, da je vsakemu omogočeno šolanje pa če imajo starši denar ali ne.) smo teden dni hodile na neke vrste hospitacije h kolumbijskim tutorjem, ki že pridno učijo svoje otročičke. To je bila izkušnja in pol in prav zaradi tega še bolj nestrpno čakam, da začnem tudi jaz prav delat. Bila sem na 'hospitacijah' pri Fabijanu, ki ima 16 otrok starih od 7 pa do 16. Polovica jih je v '1'. razredu ostala polovica pa v '2'.. Jaz sem bila zaposlena s tamajšimi. Glede na to iz kakšnega okolja prihajajo in kaj doživljajo v svojem kratkem življenju so prave gobice, ki vsrkavajo znanje iz minute v minuto. Tako zagretih otrok še nisem videla. Zraven tega, da so bili zaposleni z aktivnostmi, so hoteli še in še nalog, pa ne samo ene, štiri, pa ne talahkih, take malo bolj težje, pa še za domov... V treh dneh je deček, ki ni znal napisat svojega imena, ko sem ga spoznala, pisal in se tudi sam podpisal. Glede na to, da celo noč ni spal, ker ga je mama spodila iz hiše, ker ni bil priden in je noč preživel na ulici, je drugi od 4h zjutraj prodajal zelenajvo na tržnici, da je lahko ob 7h prišel k pouku. Res, ena izmed pretresljivejših in nepozabnih izkušenj.

Vikend je bil zelo intenziven in pester. Po sobotnem čudovitem dnevu lenarjenja na eni izmed plaž Barranquille, Cilimandiro, smo se v nedeljo odpravili na nogometno tekno domačega kluba Junior in gostujočih America iz Cali-ja. Tekma se je odvijala v največnem (povedo s ponosom domačini) stadionu v Kolumbiji in ne vem katerem tretjem največjem v celotni Latinski Ameriki. Zmagali so seveda domačini, čeprav me je bolj kot tekma pritegnilo navijanje in zmerjanje navijačev, pretep od koncu, prodaja prigrizov in pijače (vsaka skupina je imela (skoraj) svojega kelnarja, ki je cel čas tekme prinašal na tribuno pijačo). Niso seveda mankali prodajalci manga, čipsa (krompirjevega in bananinega) ter kar je baje tipično, prodajalci butifare , neke vrste mesne kroglice v črevesu. Seveda je izvor mesa neznan, kar je meni vzelo tek.

Ta teden obiskujemo priprave na naše delo, ki potekajo vsak dan od 8h do 18h v neklimatiziranih prostorih (pri tej vročini je to pomemben pogoj. :S In seveda planiramo izletek za čez vikend, ker je tudi tu, tako kot pri vas, v ponedeljek praznik. Aja, vmes pa še v kaj se bomo namaskirale za noč čarovnic ali po domače Halloween (not!).

Zdaj pa grem spat po skoraj dvo urnem pranju perila v pol-avtomatskem pralnem stroju (takem, da najprej natočiš vodo v stroj za pranje, nato se 15min pere, izputiš vodo, jo na novo natočiš, spet pereš 15min, ponovno iztočiš vodo, ožameš perilo (na roke) in daš kos za kosom v centrifugo in šele ko se vse to zaključi, obesiš, da se posuši!). Zraven sem zgubila kilo, ker sem 'zašvicala' pri tej vročini in vlagi vse kar sem spila v treh dneh! :D

Vroč (tako ali drugače ;)) pozdrav iz B/nquille!